Afriška prašičja kuga (APK) je zelo nalezljiva bolezen domačih in divjih prašičev, ki je za ljudi sicer neškodljiva, za prašiče pa smrtonosna. Zdravila ali cepiva ni, smrtnost pri okuženih živalih pa je lahko skoraj stoodstotna. Izbruh pomeni izgubo vseh živali na kmetiji, stroge ukrepe in veliko gospodarsko škodo. Na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji so zabeležili večje izbruhe bolezni, tudi v večjih obratih. V Sloveniji bolezni za zdaj še nismo zaznali, a strokovnjaki opozarjajo, da lahko le z doslednim izvajanjem biovarnostnih ukrepov obvarujemo naše kmetije s prašiči pred okužbo.

Virus se širi neposredno s stikom med zdravimi in bolnimi prašiči ter posredno preko mesa in mesnih izdelkov, obutve, oblačil, orodja, vozil in druge opreme. V suhomesnatih izdelkih lahko preživi mesece. Veliko tveganje predstavljajo tudi odvrženi ostanki hrane in prepovedano krmljenje s pomijami. Na dolge razdalje bolezen najpogosteje zanese človek, na krajše pa divji prašiči, ki so stalni vir okužbe.

Znaki bolezni so lahko zelo različni, a najpogosteje se pokažejo kot nenadni pogini, visoka vročina, apatija, rdeče-vijoličaste lise na koži (ušesa, rep, noge, trebuh), izguba apetita, hujšanje, motnje v gibanju, driska ali bruhanje. Pri plemenskih svinjah so pogosti splavi. Bolezen običajno napreduje hitro in živali poginejo v enem do dveh tednih. Pri divjih prašičih se pogosto najprej pojavijo množični pogini, posamezne živali pa kažejo neobičajno krotkost ali ležijo na vidnih mestih.

Ker zdravila ni, je najpomembnejše preprečevanje. Rejci lahko tveganje za vnos bolezni na svojo kmetijo zmanjšajo z doslednimi biovarnostnimi ukrepi:

• omejijo dostop do hlevov samo nujnim osebam,
• uporabljajo posebno obutev in oblačila ter poskrbijo za razkuževanje,
• postavijo razkuževalne bariere pred vhode in dovoze,
• preprečijo stik domačih prašičev z divjimi (ograje, zaščita krme in vode),
• kupujejo živali iz preverjenih rej in jih najprej opazujejo v izolaciji,
• ne krmijo s pomijami ali ostanki hrane,
• redno čistijo in razkužujejo hleve, izvajajo deratizacijo in zatiranje škodljivcev,
• vsakodnevno pozorno spremljajo zdravstveno stanje živali in ob prvih znakih takoj pokličejo veterinarja.

Lovci imajo posebno odgovorno nalogo. Pri lovu morajo uporabljati razkužila in zaščitno opremo, najdene poginule divje prašiče pa morajo takoj prijaviti na 112 ali neposredno veterinarski upravi. Trupla se ne smejo premikati, saj so dolgotrajen vir okužbe. Lovci, ki so hkrati rejci, morajo biti še posebej previdni in se po lovu vedno preobleči in razkužiti, preden pridejo v stik s svojimi živalmi.

Ob morebitnem sumu na APK je treba takoj obvestiti veterinarja.

Vsak posameznik s svojim odgovornim ravnanjem lahko pomembno prispeva k zaščiti slovenskega prašičerejskega sektorja.

Za vse dodatne informacije, gradiva in nasvete obiščite uradno stran: www.afriskaprasicjakuga.si.