»To, da si sam svoj šef, je tudi nekaj vredno«

Konec julija še kje iskati kakšno marelico, se za veliko večino zdi misija nemogoče. Oziroma nekaj, ob čemer bi marsikdo le zavil z očmi. A pri Petru Marcu, ki je daleč naokoli znan kot največji pridelovalec marelic v Vipavski dolini, smo naleteli na prizor, ki ga – povedano po pravici – nismo čakali. Pred njegovo domačo hišo na Planini nas je pozdravilo še nekaj oranžno-rdečeličnih gospodičen, kmalu zatem pa še gospodar kmetije z nadvse zanimivo zgodbo kmetije, ki ni le sadjarska, temveč pod svojim okriljem združuje še vinogradništvo in perutninarstvo. Ne, dela Petru Marcu resnično ne (z)manjka.

Da ima kmetija dolgo tradicijo, se je mogoče prepričati po letnici 1871, ki pozdravlja na vratih Fortunatovega hrama, velike obokane vinske kleti, ki je na Planini brez dvoma nekaj posebnega. »Kmetija se je na začetku ukvarjala pretežno z vinogradništvom in očitno ji je šlo zelo dobro, saj so iz majhnega hrama, ki je bil sprva pri hiši, naredili enega največjih hramov tu naokoli. Dolg je namreč kar 14, če ne celo 16 metrov, visok pa vsaj štiri metre in v celoti kamnit. Takih hramov na Planini ni; no, mogoče je eden, ki je temu podoben, a ni prav tak. V dolini pa bi tako velik kamnit hram zelo težko našli. Je bil pa vedno poln vina – na eni strani so sodi visoki in veliki, na drugi strani opazno manjši,« pove Peter Marc. Zakaj hram nosi Fortunatovo ime, izvemo v naslednji minuti: »Fortunat Marc se je k tej hiši priženil okrog leta 1840, prej je tu živela družina Petrič. In to ime je bilo potem očitno 'rezervirano' še za glavo družine v naslednjih rodovih; tako so se Fortunat klicali moj prapranono, pranono in še nono, oče pa ne več. Prvi Fortunat Marc je imel štiri ali pet otrok in prav iz te linije je potem izšlo veliko Marcev, ki so se razselili po okoliških krajih v Vipavski dolini,« še doda. Fortunat Marc pa ni poskrbel le za množičnost potomstva, temveč je bil očitno tudi nadvse podjeten človek, saj se je njegova kmetija vztrajno širila in krepila. Menda tako velike ni bilo daleč naokoli, tako da je vsak od otrok, ki je zapustil domačo hišo na Planini, dobil lepo doto v posestvih in zemlji.

»Marelice so sadje za ljudi z dobrimi živci«

Izvorna domačija rodbine Marc na Planini kljub temu ni obubožala in danes šteje okrog 35 hektarjev. Več kot šest desetletij se na njej ukvarjajo tudi s piščančjerejo; že ves čas so kooperanti Pivke Perutninarstva. »Mama je imela piščance, odkar je prišla k hiši, torej od leta 1963, dokler ni umrla. Tisti dan, ko se je za vedno poslovila, je minilo natančno 60 let, odkar se je začela ukvarjati s piščanci,« na neverjetno naključje usode spomni sogovornik. Piščance so na kmetiji sprva redili v leseni lopi, ki so jo nato popravili in leta 1984 zamenjali s sodobnimi prostori, v katerih v povprečju redijo med 17.000 in 20.000 piščanci. »Trenutno sem 'na dopustu', ker piščancev zdaj nimam, a že v sredo bo teh počitnic konec,« malo za šalo in precej zares pove Peter Marc, ki se od leta 2000 ukvarja tudi s pridelavo marelic. V četrt stoletja je nasade tega sadja postopoma širil do te mere, da se danes lahko pohvali kar z 2300 drevesi marelic. »Najbrž sem največji pridelovalec marelic v Sloveniji. Če nisem, sem pa zelo blizu,« se pošali. A kot doda, gojenje marelic ni za vsakega, temveč za »ljudi z dobrimi živci«. Pri tej sadni vrsti je namreč odmiranje velik problem. Povedano nekoliko drugače: vsako leto Peter Marc podsadi tudi do 300 novih drevesc. »Tista drevesa marelic, ki preživijo prvih 12 let, bodo svojo pot nadaljevala tudi v kasnejših letih, druga pač ne. Poleg tega so vremenske razmere v zadnjih letih take, da nam spomladi običajno grozijo pozebe, kasneje obstaja nevarnost toče, potem pa so tu še divjad in v zadnjem času veliko šakalov, zaradi česar je odmiranja dreves veliko,« opozarja.

Na Planini sta sicer lokacija in mikroklima zaradi nekoliko višje lege nadvse ugodni za gojenje marelic, čeprav mora imeti tudi tu marelica pravo lego. »Obrnjena mora biti proč od sonca, se pravi, da mora imeti severozahodno lego, da pride nanjo sonce čim kasneje in da čim kasneje cveti. V nasprotnem primeru lahko marelica zacveti že konec februarja in hitro pomrzne, potem pa jo lahko potolčejo še bolezni. Letos je bilo pri marelicah veliko pozebe tako v Vipavski dolini kot v Brdih, a mi štirje veliki pridelovalci na Planini smo imeli zelo dobro letino. Marelice so bile zdrave, škarta je bilo zelo malo. Zadnja leta letine marelic res niso bile dobre, a z letošnjo letino bom pokril stroške za vsa prejšnja slaba leta,« priznava Peter Marc. Kot dodaja, so pridelovalci marelic na Planini sprva mislili, da tudi njihovim drevesom pozeba ne bo prizanesla. »Na srečo ni bilo tako. Potem ko je bil o tem objavljen prispevek na POP TV, pa sem mislil, da se mi bo zmešalo. Vsak dan po 250 telefonskih klicev, poleg sms sporočil in elektronske pošte. Polovici ljudem se sploh nisem oglasil, zaradi česar mi je bilo res težko, saj sem marsikomu tudi kaj obljubil, a potem tega nisem izpolnil,« poudari sogovornik.

Prednost imajo stalni odjemalci iz vse Slovenije

Kot ugotavlja, bi lahko prodal še več marelic, če bi jih imel, a o tem, da bi število dreves povečal, ne razmišlja. »Kvečjemu jih bo treba kaj zmanjšati. Pridelava marelic na kmetiji je namreč integrirana, bio marelice pa ne uspevajo,« zatrjuje Peter Marc, ki sicer goji okrog 20 različnih sort te sadne vrste. »Ko dobim kakšno novo sorto, jo takoj tudi posadim. Najbolj masovne sorte marelic na kmetiji pa so San Castrese, Orange Rubis in Carmen Top. In kdo so kupci njegovih marelic? »Kupci prihajajo iz cele Slovenije, zgodilo pa se je tudi že, da so šle moje marelice na Kosovo. Enkrat sem namreč dostavil marelice na Kozino, ravno takrat pa je pripeljal mimo kosovski avtobus. Ponudili so odlično ceno za eno gajbico,« se spominja Peter Marc. Po sočne marelice s Planine sicer prihajajo tudi zamejci in Italijani, nekaj jih gre v Avstrijo, večina pa v različne pokrajine po Sloveniji. »Povpraševanje je vedno veliko. Na srečo mi pri obiranju marelic na pomoč priskočijo sosedje. Na vrhuncu sezone jih obiramo vsak drug dan med 6. in 15 uro, nato jih je treba prebrati, sortirati in še isti dan razvoziti naprej. To zdaj počnem že celih 23 let in v tem času sem spoznal veliko ljudi, imam pa tudi veliko stalnih odjemalcev. Teh se moram tudi držati, ne morem jih pustiti na cedilu. Tisti, ki povprašujejo po marelicah tu blizu, jih imajo največkrat tudi sami doma. Če bo njihova letina marelic dobra, me nobeden od teh ne bo poznal več. Zato dajem prednost tistim, ki jim to sadje prodajam že vrsto let.«

Pinela, zelen, vitovska grganja…

Kmetija Petra Marca se sicer lahko pohvali še s približno 150 oljkami in štirimi hektarji vinogradov. »V zadnjih 15 letih so se vremenske razmere zelo spremenile. Prej pozeb ni bilo, mogoče je bila ena na 15 let, zdaj pa do njih prihaja praktično vsako leto. Tu sta še suša in toča, zaradi česar pridelovalci sadja nikoli ne vemo, kakšno letino lahko pričakujemo. Menim, da je še vedno najboljše imeti vinsko trto. Tudi če jo toča malo obtolče, ni tako hudo, in podobno velja za sušo. Povpraševanje po vinih je veliko, sploh če je vino všečno in je škropljenja čim manj,« meni Peter Marc. Med 18.000 trtami na njegovi kmetiji je okrog 60 odstotkov belih in 40 odstotkov rdečih sort. Med belimi sortami goji pinelo, zelen, vitovsko grganjo in nekatere zelo redke stare sorte, kot so vrtovka, planinka in volovnik. Tu so še sauvignon, muškat in beli pinot, med rdečimi sortami pa sogovornik prisega na merlot, barbero in marcelan. Kupci vina so iz Ljubljane, Gorenjske, Soške doline in Kozine, večina klientele pa izvira iz osebnih poznanstev in prijateljstev. In kako mora biti danes kmetija inovativna, da preživi? »Vremenski ekstremi so čedalje hujši. Zaradi ene toče si lahko ob vse. Dejansko me rešuje piščančjereja, saj zgolj s sadjem in vinogradništvom ne bi preživel. Če bi se odločil, da se, na primer, posvetim le vinogradništvu, bi moral z vinogradi zasaditi večje površine, razmišljati o kakšni dodatni delovni sili in seveda buteljki, ki bi jo prodajal po 20 evrov. Zato imam v tem trenutku raje več želez v ognju,« izpostavlja Peter Marc, ki mu dela resnično nikoli ne manjka. Pa bi se za takšno življenjsko pot še enkrat odločil? »Bi. Da si sam svoj šef, je tudi nekaj vredno,« pravi.