»Kupcem ne prodajamo plastike, ampak dobro kakovost za normalno ceno«

Ko je leta 2009 v stečaj šel novogoriški Mip, je bil med številnimi, ki so izgubili delo, tudi mesar Boris Kavčič. A kjer se zaprejo ena vrata, se velikokrat odprejo druga, in tako je v Skriljah postopoma zaživela Katrna kmetija. Danes se lahko pohvali s kar tremi dopolnilnimi dejavnostmi, saj se Boris Kavčič in njegova partnerka Barbara Kravos na njej ukvarjata s predelavo mesnih izdelkov, sadjarstvom, v katerem imajo glavno vlogo nasadi češenj in marelic, ter pridelavo zimskega vrtanega radiča. Čeprav jima dela resnično ne zmanjka, v prihodnost zreta z nadvse ambicioznimi načrti.

Že dve leti pred Mipovim stečajem sta Barbara Kravos in Boris Kavčič v Skriljah kupila hišo Katrna. »Iz Skrilj sem doma jaz, Boris je Ajdovec. Prav tu, kjer se pogovarjamo zdaj, je imela moja družina nekoč trgovino. V njej smo si uredili stanovanje in zraven kupili še Katrno hišo, ki je bila nekoč v lasti sorodnikov priznanega slovenskega igralca Dareta Valiča,« je ob našem obisku začetek nastajanja Katrne kmetije orisala Barbara Kravos. V nekdanji lopi Katrne hiše, ki so jo deloma obnovili, so uredili prostore za predelavo prašičjega mesa v mesne izdelke, saj je Boris odličen mesar, ki ga je priprava domačih mesnin veselila že v času, ko je bil še v službi na Mipu. »Po stečaju Mipa je dobil še nekaj služb, a je bilo vedno tako, da je bil tisti, ki je prišel zadnji, odšel prvi. Zato smo se odločili, da se resneje lotimo dela na kmetiji. Poleg priprave mesnin smo takrat za začetek naredili prvi nasad češenj, v katerem je okrog 50 dreves, zatem še drugega, v katerem je 150 dreves češenj, ter tretjega z 80 drevesi marelic,« se začetkov nastajanja Katrne kmetije spominja sogovornica. Leta 2018, ko je bila predelava prašičjega mesa urejena tako, kot mora biti, so tudi uradno registrirali dopolnilno dejavnost na kmetiji. Zatem je začel nastajati en nasad, v katerem je kar 500 dreves marelic. A ni ostalo le pri tem: približno sočasno so se odločili, da bodo pridelovali tudi zimski vrtan radič. V tem trenutku imajo z njim zasajene kar tri hektarje površin, na njih pa med oktobrom in marcem nabirajo večje količine te vrtnine, ki jo prodajajo individualnim kupcem, gostilnam ter trgovinam s sadjem in zelenjavo.

Na kmetiji ni prostih dni in ne urnika

Dela na Katrni kmetiji pravzaprav čez celo leto ne zmanjka. »Z oktobrom se začne sezona vrtanega radiča, ki največkrat traja do marca, odvisno pač od vremena, tako da se skoraj pet mesecev v letu ukvarjamo s to dejavnostjo. Mesnine izdelujemo celo leto, saj smo poskrbeli za predelavo, hladilnice in zorilnice. Prav zdaj bomo počasi morali začeti obrezovati sadno drevje, potem bodo maja začela zoreti češnje. Ko bo njihova sezona končana, pridejo na vrsto marelice. In potem bomo – namesto da bi šli na morje – , počasi začeli orati in urejati tiste tri hektarje njiv za radič. Ker redimo tudi prašiče, jim je treba zagotoviti dovolj kakovostne krme, za kar prav tako poskrbimo sami in pri tem kolobarimo,« življenje na kmetiji opiše Barbara Kravos, ki ima še redno službo, medtem ko se je njen partner Boris poleg občasne pomoči pri pripravi mesnin posvetil predvsem delu na kmetiji. Vanj so Kavčičevi vpeti cele dneve, od jutra do večera. Na kmetiji pač ni prostih koncev tedna in tudi ne urnika. Ob vsem naštetem prav zdaj urejajo papirje za nov hlev, v katerem bo prostora za več prašičev kot jih imajo zdaj. »Sezidali jo bomo izven vasi. Stalež živali bi radi v prihodnje povečali za polovico ter njihovo meso nato predelali v mesnine,« načrte razkriva Boris Kavčič.

Po njegovih besedah so med kupci suhomesnatih izdelkov, ki prihajajo s Katrne kmetije, najbolj priljubljene salame, prešana glavina in kraška panceta. Seveda izdelujejo tudi druge mesnine, na primer klobase, zašinke in različne vrste pancet. »Kupili smo veliko strojev, da lahko vse to počnemo. Naj omenim, da smo prav pred kratkim investirali v še dve pomembni pridobitvi, da bomo lahko delali nove izdelke. Upam, da pridejo na tržišče že v aprilu. Takoj, ko bodo ti izdelki opremljeni z vsem potrebnim, jih bomo seveda predstavili v ponudbi Tržnice na borjaču. Mislim, da bo ponudba nadvse zanimiva, kaj pripravljamo, pa naj v tem trenutku ostane presenečenje. Lahko povem le, da je to izdelek, ki ga ne zna narediti prav vsak«. Kot priznavata sogovornika, je treba biti pri ponudbi mesnin nekoliko drugačen. »Klobas delamo čedalje manj, saj jih zna narediti doma že skoraj vsak. Zato poskuša najina kmetija ponuditi tisto, česar drugi nimajo. Tako sem maja lani naredil žar program in bili smo edina kmetija, ki je v Vipavski dolini to naredila. Odziv kupcev je bil zelo dober, zaenkrat nas še nihče ni kopiral,« priznava Boris Kavčič. Hkrati ocenjuje, da bi bilo dobro, če bi mali kmetovalci Vipavske doline, ki imajo svoje dopolnilne dejavnosti, združili moči, se povezali in osnovali svoje združenje. »Seveda pa bi se morali pogovarjati na približno isti valovni dolžini. Le tako bi lahko tudi napredovali, ne bi pa smel biti cilj kmetovalca, da le nekaj prekopira od mene ali koga drugega. Tega je žal še precej,« je prepričan.

Tudi trgovinica z izdelki s kmetije

Da znajo kupci prepoznati dobro kakovost, najbrž ni treba posebej poudarjati. Mesnine s Katrne kmetije so si tako dobro zapomnili vsi tisti, ki se udeležujejo pohoda po Vrtovčevih poteh. »S sabo smo vedno prinesli veliko mesnih izdelkov, a nam je enkrat vseeno zmanjkalo salam. K meni je pristopil gospod in me vprašal, kako je to mogoče. Pa sem mu odvrnil, naj se zamisli, kaj mora biti narobe s tisto kmetijo, kjer nikoli nič ne zmanjka,« se spominja Boris Kavčič. »Če so tvoji izdelki dobri, morajo zmanjkati. Drugače nekaj ni prav,« meni. Podobno filozofijo imajo na Katrni kmetiji tudi pri pridelavi radiča, češenj in marelic. »Najboljšo reklamo zagotovo prinese dober glas od ust do ust,« je prepričana Barbara Kravos, ki ji vsako leto uspe najti čedalje več kupcev za zimski vrtani radič. »Pri tem je naše vodilo, da ne prodajamo plastike, temveč ponujamo dobro kakovost za zmerno ceno. In da je cena radiča ves čas, torej od oktobra do marca, enotna. To velja tudi takrat, ko je največja slana in se moramo najbolj mučiti s pobiranjem,« priznava. Enako velja za ceno češenj. Na Katrni kmetiji težav s prodajo sadja nimajo, poleg tega so med sezono obiranja vsak dan v nasadih. »Hladilnic praktično ne potrebujemo, saj češnje in marelice pobiramo z dreves. Kar popada na tla, je minimalna količina. Ko bo vseh 600 mareličnih dreves v polni rodnosti, nam bo kaj več na tla najbrž res ušlo, a bomo tiste marelice prodali za marmelado. Sicer pa bi radi v prihodnje imeli tudi svoj marelični sok, če bo to le mogoče,« priznava Barbara Kravos.

Načrtov imajo na Katrni kmetiji še veliko. »Mogoče gredo nekatere stvari pri nas malo bolj počasi, a je to zaradi tega, ker smo odvisni od lastnih sredstev. V nekdanjem seniku Katrne hiše urejamo degustacijski prostor, kjer bomo lahko sprejeli kupce naših proizvodov, tam pa naj bi zaživela tudi trgovinica z izdelki kmetije,« pravita sogovornika. Pomoč mladega rodu bo ob obilici dela zagotovo dobrodošla, za kar pa se pri Kavčičevih ni bati, saj po očetovih stopinjah že hodi sin Rok. »Najraje delam mesnine. Sicer pa pomagam pri vsem, kar je treba,« pravi. Prav zdaj je kot bodoči mesar na praksi v podjetju Kras, za domačo prakso pa je v družbi očeta Borisa tudi poskrbljeno.

Tekst: Katja Žejan

Foto: osebni arhiv Barbare Kravos in Borisa Kavčiča