V starodavni vasici Pedrovo, na razglednem ganku nad Braniško in Vipavsko dolino, smo obiskali Domačijo Čilčevi, kjer domujeta ekološka kmetija in sirarna. Tu Borut Kokalj in Tom Ločniškar skrbita za čredo kraških ovc oziroma istrskih pramenk ter drežniških koz. Obe avtohtoni pasmi spadata med ogrožene vrste, je pa mleko obeh pasem izjemno bogato in lastnikoma kmetije omogoča izdelavo palete produktov, katerih okusi odražajo prvinskost okolja ter živali. In ne le to: iz sadja, zelenjave in zelišč, na domačiji kuhajo tudi marmelade, mezge in sirupe, poleg tega pa vsem, ki bi radi spoznali nastajanje mlečnih dobrot, omogočajo izkustvene delavnice. V zadnjem času je domačija tudi cilj tujcev, ki si preko spletne platforme World Wide Opportunities on Organic Farms želijo pomagati pri opravilih na kmetiji oziroma se jih priučiti.

Izjemno zanimiva zgodba, ki sta jo Borut Kokalj in Tom Ločniškar začela pisati pred petnajstimi leti, se je pravzaprav začela z dvema ovčkama, ki sta prišli k hiši, takrat še v Gabrovici pri Komnu. »Iz teh dveh ovčk je v nekaj letih nastala čreda s 35 do 40 ovcami in kozami, kar je bilo nekoliko preveč za hišo, kjer smo bili. Zato sva iskala primernejšo lokacijo in jo našla v Pedrovem, kjer sva se pred enajstimi leti začela bolj resno razvijati ekološko kmetijo,« se začetkov spominja Borut Kokalj. S Tomom Ločniškarjem sta kmetijo dolgo vodila ob dveh polnih zaposlitvah, kar je bilo zelo naporno, saj je bil čas za delo na kmetiji na ta račun omejen. »A najin cilj je od nekdaj bil, da se iz kmetije nekaj razvije. Seveda je pustiti redno službo za nedoločen čas velik korak, zato je odločitev zorela počasi. Toda želja je očitno premagala vse strahove in tako je pred tremi leti Tom pustil službo, sam pa sem jo obdržal. Od takrat se resno ukvarjava s sirarno, uredila sva tudi predelovalni obrat oziroma prostor za predelavo sira in zorenje,« dodaja sogovornik. Kot priznava, te odločitve do danes ne obžalujeta. »V veliko zadovoljstvo ti je, ko vidiš, kako nekaj raste, se razvija, kako produkti uspevajo, kako živali uživajo in se pašniki čistijo, ali pa kako na pašnike, ki so bili prej zaraščeni, znova prihajajo ptice. Vse te drobne stvari ti dajejo veselje in energijo; ko se vrnem iz službe, me te naravnost sprošča,« priznava Borut Kokalj.

Besedilo: Katja Željan, Fotografije: arhiv Domačija Čilčevi