PRIJAVA // REGISTRACIJA
REPORTAŽA

VASJA JURETIČ, KMETIJA JURETIČ

17.11.2021

»Podpreti bi bilo treba tudi manjše proizvajalce in dopolnilne kmetije«

Globoko pod obronke južnega dela Stare Gore smo se morali spustiti, da smo odkrili eno od peščice kmetij, ki se je v naselju v bližini Rožne Doline ohranila vse do danes. Včasih seveda ni bilo tako, saj je v kraju obstajalo kakih petdeset manjših kmetij, ki pa so svojo dejavnost počasi opustile. »Treba bi bilo podpreti tudi manjše proizvajalce in dopolnilne kmetije, saj samo velike ne bodo preživele. Slovenska specifičnost je namreč veliko število manjših kmetij, ki so dopolnilne oziroma popoldanske. A tudi te so izjemnega pomena tako za ohranjanje kmetijske pridelave kot tudi za ohranjanje dediščine in krajine. Če bomo pustili, da se vse zaraste, tudi ne bo takih vrednot, kot smo jih poznali nekoč, ko je bil vsak košček zemlje skrbno obdelan,« ocenjuje gospodar kmetije Vasja Juretič.

Natančnih zapisov o tem, kako dolgo kmetija Juretičevih v Stari Gori že obstaja, žal ni, a njen gospodar pravi, da so tradicijo kmetovanja začele že generacije pred njim v minulem tisočletju. Danes je Kmetija Juretič dopolnilna kmetija in obsega 18 hektarjev obdelovalnih površin. »Naša kmetija je mešana, saj se ukvarjamo tako z rastlinsko pridelavo kot z živinorejo in čebelarstvom. Tako obdelujemo 12 hektarjev travnikov, pet hektarjev njiv in 1,2 hektarja intenzivnih sadovnjakov. Med sadnim drevjem je največ češenj, ki zavzemajo hektar površin, ter nekaj marelic in breskev. Imamo pa tudi 0,4 hektarja ekstenzivnega sadovnjaka, kjer imamo predvsem stare sorte češenj, ki jih vzdržujemo kot gensko banko. Pod njimi smo vzpostavili namensko rabo, kar pomeni, da se pod drevesi pasejo živali. Če govoriva o rastlinski pridelavi, je v ospredju pridelovanje krme za potrebe kmetije, in sicer ječmena, pšenice, tritikale, krmnega graha, koruze in ostale krme, kot so repa, pesa in nekaj ohrovta, ki ga sicer uporabljamo tudi za zeleno gnojenje. Na približno hektarju površin pridelujemo sezonsko zelenjavo na prostem, saj zaščitenih prostorov nimamo,« kmetijo predstavi Vasja Juretič.

Kupce povabijo na ogled kmetije in njene proizvodnje

Kot dodaja, so v letošnjem letu obnovili pol hektarja intenzivnega sadovnjaka s sodobnim namakalnim sistemom, zato pričakujejo, da bodo ta sadna drevesa stopila v polno rodnost v petih oziroma šestih letih. »Načrtujemo tudi obnovo še ostalega dela sadovnjaka, kjer bomo verjetno posadili tudi nekaj sliv in zgodnjih breskev,« pojasni gospodar kmetije, na kateri živi skupaj z ženo, dvema osnovnošolskim otrokoma in svojimi starši. »Zaradi epidemije covida-19 je žena ostala doma na kmetiji in prevzela delo, ki se nanaša na pridelavo, prodajo in oglaševanje ter pripravo in dostavo zelenjave. Dela nam ne zmanjka, zato si občasno pomagamo tudi z delovno silo v okviru družine oziroma sorodstva, predvsem za obiranje češenj pa začasno najamemo tudi delovno silo,« razloži sogovornik. V zadnjih treh letih so na kmetiji po njegovih besedah prešli na popolnoma samostojno trženje svojih pridelkov, ki jih tržijo tako doma na kmetiji kot tudi preko spletnih strani ter javnih zavodov in šol na lokalnem območju. »Večino pridelka prodamo doma, nekaj pa tudi na debelo preko različnih prodajalcev, če tega sami ne uspemo prodati,« priznava. Poleg vsega naštetega na kmetiji dopolnilno redijo še krave dojilje in prašiče pitance, ukvarjajo pa se tudi s čebelarstvom. Čebelarijo s 40 panji, poleg medu prodajajo tudi ostale čebelje proizvode.

Na vprašanje, ali danes kmetije težko dobijo kupce za svoje proizvode, Vasja Juretič odgovarja: »Treba se je potruditi, vsekakor pa samo od sebe ne pride nič. V zadnjem času nas veliko ljudi obišče tudi doma, saj pridejo po pridelke direktno k nam, na njivo. Povabimo jih tudi, naj si pridejo ogledat kmetijo in spoznati proizvodnjo, tako da se bodo lahko sami prepričali, kaj kupujejo. Lani, ko je bila sezona češenj dobra, smo tako gostili družine, ki so prišle v sadovnjak in si kar same nabrale pridelek. Prišli so predvsem iz notranjosti Slovenije, Ljubljane, Grosupljega in Gorenjske. Povpraševanje, da nas obiščejo in si kar sami naberejo pridelek, je bilo namreč precejšnje«. Pa so ljudje danes čedalje bolj zahtevni, ko gre za kakovost hrane? »Hrana postaja problem, vidimo tudi že prve težave na območju samooskrbe v Sloveniji. Ne preseneča, da gredo cene zelo hitro navzgor. Je pa res, da se je tudi sama pridelava zelo podražila, predvsem zaradi dražjih cen energentov, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in ostalega repromateriala. Tako smo bili tudi mi prisiljeni nekoliko dvigniti cene, a to ni pokazalo dejanskih negativnih učinkov za potrošnika. Potrošnik je namreč v zadnjih letih začel bolj posegati po domači in lokalno pridelani hrani, hkrati pa se želi prepričati, kako na kmetiji hrano pridelamo. Tudi zato najraje vidimo, da nas ljudje obiščejo kar pri nas doma,« pojasnjuje.

Okolju in živalim kar najbolj prijazna pridelava

Vseh svojih pridelkov pri Juretičevih sicer ne pridelajo doma, saj imajo kar tri četrtine obdelovalnih površin v zakupu. Zelenjavo, denimo, pridelujejo na Vrtojbenskem polju, kjer je urejen namakalni sistem. »Z njim so sicer težave, a upam, da se bo to vseeno uredilo. Pri nas v Stari Gori pa je zelo velika težava divjad. Tako nismo več sposobni na pameten način zadržati teh pridelkov, zato smo bili prisiljeni preseliti ta del pridelave drugam,« priznava Vasja Juretič. Kot pojasnjuje, je Stara Gora zaradi svoje lege nekoč slovela po zgodnjem sadju, a ker so mnoge manjše kmetije opustile svojo dejavnost, se veliko površin zarašča. »To pa je še večji vzrok za napad divjadi kot tudi ptičev. Tudi zavarovanih vrst, ki so sicer zaželene, a nam povzročajo precej škode«. Kmetijska pridelava na kmetiji Juretičevih sicer sloni na okolju čim bolj prijazni pridelavi, zato uporabljajo kar največ doma pridelanih živilskih gnojil, predvsem hlevskega gnoja. »Uporabljamo zgolj najbolj nujna fitofarmacevtska sredstva, prav tako smo vključeni v ukrep čim boljšega počutja in prireje živali. Imamo prosto rejo, živali so zunaj na pašniku, čez zimo pa jim uredimo boks oziroma stajo. Živali se tako lahko stalno gibljejo in na ta način tudi boljše počutijo, hkrati pa se bolje aklimatizirajo tudi na zunanje razmere. Brez dvoma bi se veliko slabše počutile v temnem, zatohlem in vlažnem hlevu,« ocenjuje sogovornik.

O povezovanju z okoliškimi kmetijami pravi, da si te med seboj pomagajo in tudi dopolnjujejo. »Dejansko skupaj skrbimo za potrošnike; če komu kaj zmanjka, priskočimo drug drugemu na pomoč. Je pa res, da področje povezovanja 'škripa' že dobrih 25 let. Naša kmetija, tudi že moji starši, so vse pridelano sadje in zelenjavo nekoč prodajali preko Kmetijske zadruge Vipava, saj smo bili njeni kooperanti. Sodelovanje je bilo korektno. Ko so se stvari v zadrugi poslabšale, smo bili prisiljeni, da smo svoje pridelke začeli tržiti sami. Prav na tem področju vidim v Vipavski dolini zelo velik manko. Pogrešam organiziran odkup, kjer bi se nekdo – organizirana zadruga, skupina ali organizacija pridelovalcev – organiziral in pomagal kmetom. Odkup grozdja in breskev preko zadruge še nekako gre, pri vsem ostalem pa so težave velike. Trenutno smo popolnoma prepuščeni samim sebi, zato skušamo prodati čim več sami. Iz tega prihodka pokrijemo tudi del investicij,« pojasnjuje Vasja Juretič. V zadnjih desetih letih so na njihovi kmetiji zelo veliko investirali. Uredili so hladilnice za sadje in zelenjavo ter prostor za pripravo zelenjave. »Te posodobitve so zelo drage, kmetijska mehanizacija prav tako. Stalne posodobitve pa so danes nuja, sicer stagniraš in ne dosežeš želenih učinkov,« je prepričan.

Kmetje znajo pridelovati, ne pa tudi promovirati in tržiti

Kako vsestranski morajo biti torej danes kmetovalci? »Veliko kmetov zna pridelovati, a jim velikokrat zmanjka prav tisto na koncu – promocija in trženje. Da pridelek pripraviš za trg in ga prodaš, nam vzame skoraj polovico časa. Je pa ta del nadvse pomemben. Sam kmetijo obdelujem poleg službe. Lahko rečem, da sem izobražen in da stalno sledim novim trendom, pa vendar je potrebnega kar veliko časa, da uredim vso potrebno dokumentacijo, ki se nanaša na pridobitev podpor, prijav na razpise, kandidiranja za nepovratna sredstva EU,« priznava Vasja Juretič, ki ga mnogi poznajo tudi kot specialista za sadjarstvo in oljkarstvo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica. Poleg natančnih evidenc, ki jih je treba na kmetiji, denimo, voditi o vnosu fitofarmacevtskih sredstev, pri Juretičevih tudi skrbno vodijo evidence o sajenju, o gnojenju, pa tudi rodnosti posameznih sadnih sort. »Tako vidimo, katera sorta najbolj odgovarja našim potrebam in potrebam potrošnika. Poskušamo dobiti sorto, s katero smo zadovoljni in daje dobre rezultate. Pri češnjah imamo kompleten asortiment, od zgodnjih do poznih, v načrtu pa so še sajenje sliv, saj na lokalnem trgu opažamo precejšen primanjkljaj,« poudarja. Tako računajo, da bodo posadili še nekaj tolerantnih sort sliv, kakšno zgodnjo sorto breskev in kaki.

Ko beseda nanese na to, ali je podpore lokalne skupnosti malim kmetovalcem dovolj, je sogovornik nekoliko razočaran. »Nekatere občine vlagajo veliko truda in tudi finančnih sredstev za pomoč kmetijstvu. Naša občina pomaga, kolikor pač pomaga. Ne vidi ravno potrebe, da bi bolje reševali te stvari in da bi konkretneje sodelovali z lokalnimi kmetijami. Že res, da se danes na veliko opušča kmetovanje tam, kjer obdelava s stroji ni mogoča. Toda kljub ravninam in namakalnim kompleksom lahko tudi pri nas še vedno vidiš tudi zapuščene površine. Kar seveda ni prav; prav tako kot tudi ne, da lastniki kmetijskih površin ne dajo vsaj v obdelavo,« ocenjuje sogovornik. Na srečo se kaj takega pri Juretičevih v prihodnje ne bo zgodilo: 14-letni Kevin ima že zdaj veliko veselje do dela na kmetiji in razmišlja o vpisu na kmetijsko šolo, tako da oče v njem vidi bodočega mladega prevzemnika kmetije.

Tekst in foto: Katja Željan

Njihovo ponudbo si lahko ogledate tukaj.

TRŽNICA NA BORJAČU © Vse pravice pridržane, 2021 | KOLOFON | Izdelava spletnega portala: Agencija Kodnes