Prisegajo na pridelavo, ki odraža odgovornost do zemlje, ljubezen in strast

Tokrat smo obiskali srednje veliko ekološko in pretežno živinorejsko kmetijo, ki je v občini Renče-Vogrsko brez dvoma ena večjih. Začetki delovanja kmetije Kobalovih segajo v leto 2007, ekološki certifikat so pridobili leta 2014. Poleg pridelave ekološkega mesa iz goveda, prašičev in perutnine se ukvarjajo tudi z gojenjem ekoloških žit, kot so pšenica, koruza in rž, ki jih sami žanjejo in od leta 2018 meljejo v lastnem mlinu na kamen. Tako zagotavljajo sledljivost od pridelka do izdelka, kar je tudi sicer moto kmetije. Slednja tako omogoča svežo in kakovostno ponudbo lastnih pridelkov in izdelkov, kupcem pa zdrave in kakovostne sezonske pridelke iz domačega okolja z bogato prehransko vrednostjo.

Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo? »Oče je leta 2007 kupil prvo parcelo in nato štiri koze, katerim sta se kmalu pridružili še dve. Začeli smo torej s šestimi kozami, nekaj je bilo drežniških koz in nekaj križancev, čreda pa se je nato postopoma povečevala, tako da je že v nekaj letih štela blizu 80 koz. Na leto smo imeli tudi med 40 in 50 kozličev,« pove Sebastjan Kobal, ki je danes gospodar kmetije. Iz kozjega mleka so nastajali tudi razni mlečni izdelki, še zlasti jogurti, siri in skute, povpraševanje po tovrstnih proizvodih pa je bilo lepo in je tudi naraščalo. A je kmetiji načrte prekrižala bolezen modrikastega jezika. »Živali je bilo treba cepiti dvakrat letno, takrat pa so se začeli pojavljati abortusi, zaradi česar nam je močno upadlo število kozličev. Čreda se je na ta račun začela krčiti, zaradi abortusov tudi ni bilo več mleka. Zato smo se odločili, da koz ne bomo več molzli, saj se nam to ni več izplačalo. Že pred tem sem začel rediti tudi prašiče. Začeli smo s tremi – kupil sem majhne in jih dopital - , nato pa sem njihovo število postopoma povečeval. S treh smo prišli na osem prašičev vsako leto: nekaj jih je bilo za nas, nekaj smo jih žive prodali, pred dvema letoma pa sem se odločil, da bom imel svoje plemenske svinje,« se spominja Sebastjan Kobal. Osemenil jih je kar sam in leta 2024 dobil prva legla.

Goveje meso je lažje prodati kot meso drobnice

»Za plemenske svinje sem se odločil zato, ker je v Sloveniji začela veljati uredba, po kateri na ekoloških kmetijah ni bilo več mogoče vzrejati neekoloških prašičev, ki so bili težki manj kot 25 kilogramov, kar je bilo možno prej. Z omenjeno uredbo so ekološke kmetije lahko kupovale le ekološki material in ekološke živali. Zato sem se odločil, da bom ekološke prašiče vzrejal sam. Že prvo leto smo jih tako imeli 18, v tem trenutku jih je osem, a pričakujemo leglo v marcu,« pojasnjuje sogovornik. Leta 2023 sta na kmetijo prišli še odrasla krava in mlada kravica cikastega goveda, ki je to avtohtona slovenska pasma. Leta 2024 so dobili prvega bikca, lani pa so se razveselili še treh teličkov. »Zdaj se počasi preusmerjamo na govedorejo. Poleg prašičev smo ohranili še med deset in dvajset koz, da nam popasejo nedostopne terene in čistijo gozd. Kot opažam, je goveje ekološko meso občutno lažje prodati kot meso drobnice. Za meso drobnice pri nas ni ne vem kakšnega povpraševanja, saj ni tako cenjeno kot v drugih državah. Meso cike pa velja za eno najbolj kakovostnih med govejim mesom. Naša kmetija ima ekološki in seneni certifikat, kar pomeni, da govedo krmimo samo s senom in da nimamo travnih silaž. Meso je na ta račun bolj kakovostno in zdravo, vsebuje drugačne vrste maščob. Če žival hraniš s silažo, ima popolnoma drugačen vonj, zato mi ni ne siliramo, ampak vse pokosimo in posušimo,« priznava Sebastjan Kobal. Kot dodaja, se tisti, ki pri njih kupujejo goveje in prašičje ekološko meso, radi vračajo in rezervirajo meso tudi vnaprej za naslednje leto. »Lani smo imeli prvikrat v ponudbi goveje meso, večino pa smo zadržali zase. Na tržišče damo največkrat viške, smo pa tako majhni, da lahko delujemo le lokalno,« poudarja gospodar kmetije.

Z ekološkimi jajci zalagajo predvsem okoliške odjemalce

Ta se lahko pohvali tudi s kokoškami in njihovimi ekološkimi jajci. »Kokoši valimo doma. Zdaj imam svojo valilnico in valimo dvakrat do trikrat na leto oziroma tudi petkrat, če je treba. Jata šteje okrog 40 kokoši, tako da z njihovimi jajci zalagamo predvsem okoliške odjemalce. Kokoške so rentabilne, težav s prodajo ni,« priznava sogovornik, ki ga je pot v kmetijstvo popeljala v času velike gospodarske krize, ko kot samostojni podjetnik ni mogel več preživeti. »Zato sem se lotil kmetovati, da nisem bil prav v brezdelju,« pove Sebastjan Kobal, ki je pri štiridesetih diplomiral iz agronomije. Danes obdeluje okrog 15 hektarjev zemljišč, ki jih ima večinoma v najemu. A na začetku seveda ni bilo lahko: treba je bilo kupiti vso potrebno mehanizacijo, kar je zahtevalo velik vložek, poleg tega pa izbrati ustrezen tehnološki pristop, da je hrano lahko pridelal brez uporabe pesticidov in umetnih gnojil. »Subvencija za ekološko kmetovanje je bolj spodbuda, da lahko to počnemo, saj sicer vse skupaj ne bi imelo pravega smisla. Hektarski donos je namreč pri ekološkem kmetovanju vsaj za polovico nižji kot pri ne-ekološkem kmetovanju. Naj ilustriram: na hektar površine drugi pridelajo pet ton pšenice, v Prekmurju tudi devet, na naši kmetiji pa med tono in pol do dveh,« pove. »Pri tej količini, na kateri smo sedaj, seveda ne moreš preživeti. Po drugi strani pa smo premajhni za resno ponudbo na trgu, kjer je treba stalno zagotavljati velike količine proizvedene hrane,« izpostavlja.

V mlinu na kamen meljejo izključno ekološka žita

V ponudbi kmetije so namreč tudi ekološka žita, so pa registrirani tudi za opravljanje storitve mlinarstva, saj imajo od leta 2018 lasten mlin na kamen. A poudariti velja, da lahko meljejo izključno ekološka žita. V preteklosti so pridelovali pšenico, piro, enozrnico, dvozrnico, pšenico horasan – kamut, koruzo in ajdo, trenutno pa imajo le pšenico, koruzo in rž. Po ostalih žitih je bilo povpraševanje bolj skromno, moka iz njih pa za potrošnike očitno (pre)draga. Je pa zato veliko zanimanja za kruh, testenine in piškote, ki jih pečejo na ekološki kmetiji Kobal. »Lani smo spekli kar precej kruha, pekli pa smo ga dvakrat na teden. Večinoma so bili to polnozrnati in navadni hlebi, za katere smo imeli odjemalce. To smo delali samo pozimi, letos pa smo dali to dejavnost malce na stranski tir. Poleg tega pečemo tudi potice, največ za praznike. Tu so še domače testenine, po katerih je precejšnje povpraševanje. Nekaj smo jih prodali tudi po trgovinah, piškote pa delamo po predhodnih naročilih, podobno kot čaje. Pri peki piškotov mi pomagata mama in sestra, okrog praznikov in novega leta pa je povpraševanja največ. Reklama se hitro širi od ust do ust, na ta račun pa mi včasih zmanjka časa za pridelavo zelenjave, kjer je največ povpraševanja po krompirju, paradižnikih, jajčevcih, grahu, radiču, motovilcu, špinači, blitvi in solati,« pove Sebastjan Kobal.

Zveste kupce, ki se vračajo, imajo najraje

Kot dodaja, imajo na kmetiji krog zvestih kupcev, ki se k njim radi vračajo. »Takšne kupce imamo najraje,« se glasi iskreno priznanje. »Radi imajo našo moko in testenine, čeprav je 1,9 evra za kilogram moke za marsikoga preveč. A po drugi strani ljudem praviloma ni težko odšteti dva evra za kavo v bifeju. Za to ceno jim zagotavljamo 100-odstotno kakovost, ki je pri moki, ki jo prodajajo po 50, 60 in 70 centov za kilogram, zagotovo ni. Tisti, ki so bolj ozaveščeni in dajo veliko na zdravo prehrano, se obračajo na nas, ostali pač ne,« ugotavlja sogovornik. Na vprašanje, zakaj se je odločil za ekološko kmetovanje, odgovarja, da je po duši kmet. »Glavni razlog je bila brez dvoma skrb za zemljo. Danes veliko kmetovalcem stremi k temu, da pridela čim več, a na ta račun premočno obremenijo živali in zemljo. To je pohlep, ko ni nikjer več meje. Zato moramo iti nekoliko nazaj, saj smo šli v zadnjem času preveč naprej,« meni. In doda, da je hrane danes na pretek. A je ta prepoceni, sploh tista, ki je nekakovostna.

In kako inovativna mora biti danes kmetija, da preživi? »Zelo. Če na kmetiji nimaš predelave, ne boš preživel. Od viškov hrane ne preživiš, sploh pa ne z ekološkim kmetovanjem, ki ima manjše hektarske donose. Najprej moraš začeti z neko dopolnilno dejavnostjo in zatem razviti čim bolj širok spekter dejavnosti. Mi imamo registriranih kar veliko dejavnosti, od peke kruha do izdelave testenin, mlinarstva, peke peciva. Imamo pa tudi predelavo živil rastlinskega izvora. Ne rečem, da se ne ta način ne da preživeti, a moraš tržišču zagotavljati dovolj velike količine,« ocenjuje Sebastjan Kobal. Kot pristavlja, obdelovalnih površin na kmetiji ne nameravajo povečevati več. »Vodenje vseh evidenc, tudi ekoloških, vzame človeku kar veliko časa. Poleg tega imamo zemljišča zelo razdrobljena, od Prvačine do Mirna, zato ti obdelovanje in košnja vzameta več časa kot vse ostalo,« ugotavlja. Načrtov je kljub temu še veliko. Med njimi je zagotovo najpomembnejša preusmeritev kmetije v govedorejo in prašičjerejo. »Čas bo pokazal, ali bomo v prihodnje registrirali tudi obrat za predelavo živil živalskega izvora in suhomesnate izdelke. Bomo videli,« sklene.