Ko se poleti povzpneš nad Velike Žablje, med terase, kjer se med burjo in soncem bohotijo sadna drevesa, hitro začutiš, da je sadjarstvo za Radovana Štora veliko več kot poklic. Je način življenja. Je zgodba, ki traja že četrt stoletja in ki jo vsak dan znova piše med češnjami, marelicami in breskvami. »Najprej obiskovalcem povemo, s čim se ukvarjamo, koliko časa to delamo in kje so naši sadovnjaki. Potem pa jih povabimo med drevesa,« pove sadjar, ki ga od prvega stiska roke naprej spremljata pozitivna energija in iskreno navdušenje nad delom v sadjarstvu.

Od podjetništva do sadovnjakov

Čeprav danes marsikdo Radovana pozna predvsem kot sadjarja, njegova pot ni bila samoumevna. »Vedno sem bil malo podjetnika. Dolgo časa sem imel svoje podjetje, potem pa sem se leta 2000 odločil za sadjarstvo.« Začel je z breskvami, dve leti pozneje dodal češnje, kasneje še marelice. Začetki so bili drugačni kot danes. »Najprej smo se bolj amatersko osredotočali na prodajo breskev Fructalu. Ko pa nismo več našli skupnega jezika in je postala pridelava za odkup cenovno nevzdržna, smo se odločili za prodajo sadja za neposredno uživanje.«

Danes se njegovi sadovnjaki razprostirajo na različnih legah. Breskve rastejo ob reki Vipavi, kjer imajo zagotovljeno namakanje, češnje in marelice pa na višjih pobočjih nad Velikimi Žabljami. Prav lega in podnebje Vipavske doline sta po njegovem mnenju razlog, da je sadje tukaj nekaj posebnega. »Prijatelj z Dolenjske mi je nekoč rekel, da breskve iz Vipavske doline drugače dišijo kot tiste iz Krškega. Pri nas je namreč drugačna klima. Sonce, veter in burja pustijo svoj pečat na sadežu.«

Da je dober sadež veliko več kot le rezultat ugodnega vremena, pa pove njegova najljubša primerjava: »Skrivnost dobrega sadeža je pogovor z drevesom.« Nasmehne se in nadaljuje: »Pri oblikovanju in vzgoji dreves moraš biti ves čas pozoren. Drevesu moraš dati pravo hrano in pravo nego, da potem dobiš kakovosten sadež s specifičnim okusom Vipavske doline.«

Sveže obrano – od drevesa do kupca

Prav ta okus je razlog, da se k njemu kupci vračajo že desetletja. Nekateri že 26 let zapored. »To je največja nagrada. Da prodajaš sadje istim strankam toliko časa.« Zakaj se vračajo? Odgovor je preprost: »Ker dobijo pravo sadje. Takšno, kot mora biti.« Pri Sadjarstvu Štor namreč sadje ne čaka v skladiščih. Naročila zberejo dan prej, naslednje jutro pa kupci dobijo sveže nabrane sadeže. Od maja do septembra je vsak dan Radovana povezan z obiranjem. Trenutno v sadovnjaku pobirajo še zadnje sorte marelic in z letošnjim pridelkom so zadovoljni, čeprav jih skrbijo škodljivci. »Ko marelica začne zoreti, jo hitro odkrijejo sršeni, smrdljivci in drugi obiskovalci« pove Radovan.

A če je škodljivce mogoče vsaj delno obvladovati, vreme ostaja največja neznanka. »Vreme nam stalno povzroča skrbi. Najhujše je bilo leta 2023, ko je pozeba pobrala praktično ves pridelek. Letos nam je največ težav povzročal dež, saj so zgodnje sorte češenj dozorevale ravno v obdobju deževnega vremena.« Kljub temu pa sezono češenj ocenjuje pozitivno. In čeprav je nekoč največji del sadovnjakov pripadal breskvam, danes prevladujejo češnje. Skupaj v vseh sadovnjakih raste okoli dva tisoč sadnih dreves.

Sadovnjak ne pozna prostega dne

Delo se nikoli ne konča. »Leto v sadovnjaku se začne z obiranjem in se z obiranjem tudi konča. Potem sledijo rez, čiščenje in priprava za naslednjo sezono. V sadovnjaku je dela 365 dni na leto.« Največ pomoči potrebuje med obiranjem, ko mu na pomoč priskoči družina. Vse drugo večinoma opravi sam. Zato se njegov dan poleti začne že ob petih zjutraj. Najprej priprave, nato košnja, če je potrebna, potem pa obiranje. Pri tem imajo pomembno vlogo izkušnje. Pred vsakim obiranjem sadež poskusi neposredno z drevesa. »Češnje, marelice in breskve so zahtevni sadeži. Ko jih obereš, morajo biti približno 80 odstotkov zreli. Če jih obereš prezgodaj, nikoli ne razvijejo pravega okusa. To pa lahko ugotoviš le z izkušnjami in okušanjem.«

Na vprašanje, kateri sadež mu je najljubši, se ne želi povsem odločiti. Rad ima vse tri vrste, a vendarle prizna: »Vipavska breskev je tista, ki prevladuje.« Posebno pa je Radovan ponosen na urejenost sadovnjakov in način obdelave. »Že 25 let pod drevesi ne škropim. Travo urejam z bočno kosilko. Na to sem res zelo ponosen.«

Sadjarstvo potrebuje prihodnost

Ko pogovor nanese na prihodnost slovenskega sadjarstva, postane nekoliko bolj resen. Opozarja na pomanjkanje organiziranega odkupa, na težave z namakanjem in na dejstvo, da sadjarstvo pogosto ostaja v senci drugih kmetijskih panog. »Če želimo imeti sadovnjake tudi v prihodnje, moramo poskrbeti za namakanje. Brez tega ne bo šlo.« In prihodnost njegove lastne zgodbe? Ob tem za trenutek utihne. »Želel bi si, da bi nekdo nadaljeval sadjarstvo. Trenutno pa ne kaže tako.«

Ko pogovor zaključiva, je jasno, da za Radovana Štora sadjarstvo ni le pridelava sadja, ampak način življenja. Za kakovosten sadež so potrebni znanje, izkušnje, potrpežljivost in vsakodnevna skrb za drevesa. Kot je povedal že na začetku pogovora: »Skrivnost dobrega sadeža je pogovor z drevesom.«

Po sprehodu skozi njegove sadovnjake ta misel ni več le lepa prispodoba, temveč opis odnosa, ki ga že šestindvajset let gradi do svojega dela in do vipavske zemlje.