V spodnjem delu Vipavske doline, v Mohorinih pri Renčah pod Fajtim hribom, se nahaja Kmetija Nunči. Tam iz kozjega mleka nastajajo siri, namazi, skute ter navadni in sadni jogurti. Za njihovimi okusi je vsakodnevno delo Neva Preglja, ki redi približno 100 srnastih koz. Njegov dan se začne z molžo, nadaljuje v sirarni ali na travnikih in se pogosto konča šele po večerni oskrbi živali.

Čeprav danes živi od kmetijstva, se Nevo zanj ni odločil na začetku poklicne poti. Po izobrazbi je diplomirani inženir gradbeništva. Kmetijo je najprej razvijal ob službi, dokler ni delo z živalmi in predelavo mleka postalo njegova glavna dejavnost. Vse skupaj se je začelo s štirimi kozami, ki mu jih je podaril sosed.

Od gradbeništva do kozjereje

Kmetovanje ima pri Pregljevih dolgo zgodovino. Nevov ded je od zemlje živel, naslednja generacija pa je kmetijo ohranila predvsem za domače potrebe. Nevo je izbral drugačno poklicno pot in postal gradbeni inženir, a ga veselje do dela z živalmi in na zemlji, ki ga je spremljalo že od otroštva, nikoli ni zapustilo. »Gradbeništva sem se nekako naveličal in sem si rekel, da poskusim še malo v kmetijstvu. Veselje do tega sem imel že od malega,« pripoveduje. Sprva je kmetoval ob svojem poklicu. Ko je bilo dela na kmetiji vse več, je gradbeništvo postopoma opuščal, zadnjih šest let pa se tako posveča samo še kmetovanju.

Njegovo kmetovanje se je začelo leta 2006, ko mu je sosed podaril štiri koze. Tri leta pozneje se je  Nevo odločil za večjo čredo in kupil še 50 čistokrvnih srnastih koz. Danes jih redi približno 100, poleg njih pa na kmetiji skrbi tudi za krškopoljske prašiče in kokoši.

Dan se začne z molžo

Nevo delovni dan običajno začne okoli šeste ure zjutraj, poleti pa tudi že ob petih. Najprej se odpravi v molzišče, kjer za molžo porabi približno uro in pol, nato poskrbi še za prašiče in kokoši. Namolzeno mleko ohladi, vsak drugi ali tretji dan pa ga predela v domači sirarni. Spomladi in poleti se tem opravilom pridruži še delo na travnikih »seno je treba pokositi, obrniti, posušiti, zbalirati in spraviti za zimo« pripoveduje z nasmehom na obrazu. Vsak dan popoldne koze odpelje tudi na pašo, zvečer pa se znova vrne v molzišče, saj ga čaka še druga molža.

Količina mleka se skozi leto spreminja. Koze imajo običajno mladiče februarja in takrat ga Nevo prepusti njim. Molsti začne nekje marca, količina namolzenega mleka pa je odvisna od števila koz, ki jih molze ter od posamezne koze. » Marca, ko začnem z molžo, dajo koze po dva ali tri litre mleka, nekatere tudi po štiri,« pove. Letos je molzel približno 70 koz in imel okoli 140 litrov mleka na dan.

Iz mleka izdeluje različne kozje sire ter navadne in sadne jogurte. Pri tem upošteva tudi povpraševanje kupcev. Siri se razlikujejo po velikosti in času, v katerem jih je treba porabiti. Mehkejše oblikuje v manjše kalupe, večje pa nameni daljšemu zorenju. Za kilogram kozjega sira po njegovih besedah potrebuje približno 13 do 14 litrov mleka, na leto pa izdela okoli 1500 kilogramov sira. Za vsakim kilogramom so jutranje in večerne molže, delo v sirarni ter skrb, da izdelek pride do kupca.

Zemlja, vreme in ekološki način kmetovanja

Poleg dela v hlevu in sirarni Nevo obdeluje približno 20 hektarjev travnikov in njiv. Pri kmetovanju je odvisen tudi od vremena, saj to vpliva na količino krme, ki jo lahko pridela za živali. Kot pravi, podnebje ne vpliva le na njegovo kmetijo, temveč na vse, ki živijo od zemlje.

Za ekološki način kmetovanja se je odločil že na začetku reje koz. Del krme pridela sam, pri tisti, ki jo dokupi, pa mora paziti, da je ekološka. Tak način dela mu je bil blizu, še preden je kmetovanje postalo njegova glavna dejavnost. K odločitvi so prispevale tudi bolezni v družini, po katerih je začel več razmišljati o prehrani. Ekološka pridelava je zanj del vsakdanjega dela na kmetiji, vendar opaža, da je kupci ne dojemajo povsod enako. »V mestih so bolj ozaveščeni in to bolj cenijo. Tu na deželi pa tisti, ki potrebuje kozji sir, vpraša za kozji sir,« pove Nevo.

Od sirarne do kupca

Ko so siri, jogurti, namazi pripravljeni, Neva čaka še prodaja. Ob koncu tedna preveri naročila, pripravi izdelke in jih razvozi, med drugim v Koper in Ljubljano. Pravi, da mu že usklajevanje naročil vzame nekaj ur, nato pa je treba opraviti še pot. Večino izdelkov dostavi trgovinam, zato s končnimi kupci nima vedno neposrednega stika. Spozna jih predvsem doma, na tržnici v Ljubljani ali občasno na sejmu.

Na sejmu ljudem ponudi sir v pokušino. Pri tem je opazil, da je okus ljudem všeč, dokler ne izvedo, da je sir kozji. »Ko jim povem, da je kozji, jih malo stisne,« pove v smehu. Po njegovih izkušnjah imajo nekateri do kozjih izdelkov zadržke, še preden jih poskusijo. Nevo pri tem ne pričakuje, da bodo všeč vsakomur. »Tudi nanje se moraš navaditi, kot na vsako stvar,« pravi in dodaja, da je okus stvar vsakega posameznika.

Pokušina je tudi priložnost za pogovor. Kupec lahko vpraša, kako je izdelek nastal, Nevo pa mu lahko pove, kako dela na kmetiji. Tak stik mu veliko pomeni: »Ker potem vedo, od koga je. Če je kaj narobe, mi lahko tudi povedo. Kontakt je zelo pomemben.« Kdor pride neposredno k njemu, lahko vidi njegove koze in spozna človeka, ki iz njihovega mleka pripravlja izdelke.

Zadovoljstvo, ko je delo poplačano

Nevo o kmetovanju govori stvarno. Molža, delo v sirarni in razvoz zahtevajo čas, toda delo zanj ni zaključeno, ko je izdelek pripravljen. Pomembno je, da ga nekdo tudi kupi. »Če imaš lahko tisoč litrov mleka na dan in tega ne prodaš, ti ne pomaga nič,« pove. Zadovoljstvo pride, ko se trud na kmetiji poveže s povpraševanjem kupcev. »Če nekaj pridelaš, tisto obdelaš in potem tudi prodaš ter dobiš plačano, to je zadovoljstvo.« doda

O prihodnosti kmetije ne želi prehitevati. Pogoje za upokojitev že izpolnjuje, vendar namerava delati, dokler bo zmogel. Novih izdelkov za zdaj ne načrtuje, posveča se sirom, jogurtom, namazom, ki jih že izdeluje. Ali bo kmetijo nekoč kdo prevzel, še ne ve. »Bomo videli,« pravi.

Od štirih koz, ki mu jih je podaril sosed, je prišel do črede, domače sirarne in kupcev, ki njegove izdelke iščejo tudi zunaj domačega kraja. Za vsako prodajo stojijo jutranje in večerne molže, predelava mleka ter delo na zemlji. Ko beseda nanese na kozje mleko in razloge, zaradi katerih ga ljudje kupujejo, Nevo svojo misel sklene: »Kozje mleko ne zdravi, ti pa ne škodi, je pa na vsakemu, da se odloči kako bo živel, kaj bo jedel in kaj bo pil.«

Preden odidem, se še zadnjič ozrem proti kmetiji pod Fajtim hribom. Pogled mi obstane na zemlji, ki jo Nevo obdeluje za svoje živali. Zakaj torej izbrati lokalno? Z nakupom lokalno pridelanih izdelkov podpremo delo kmeta in obstoj kmetije, hkrati pa vemo, kdo je hrano pridelal in kako je nastala. Vsak kraj, da svojim pridelkom nekaj svojega okusa, pa naj si gre za sadje, zelenjavo, vino, jogurt ali sir. Na kmetiji Nunči je za okusom tudi zgodba zemlje, koz in človeka, ki zanje skrbi.