»Aronija je vsestransko uporabna, le tržišče je tisto, ki jo mora sprejeti«

Kako dobro poznate aronijo, najmočnejši rastlinski antioksidant? Če še pred dobrim desetletjem o tej rastlini nismo vedeli veliko, lahko danes zapišemo, da število pridelovalcev v Vipavski dolini občutno narašča. Kako tudi ne, ko pa ima aronija toliko blagodejnih učinkov! Njenim skoraj črnim plodovom namreč pripisujejo veliko zdravilno moč ter upočasnitev staranja. Pohvali se lahko z veliko vsebnostjo barvil antocianinov, vitaminov P, C, B, A, mineralov in ostalih pomembnih bio aktivnih snovi. Sestavine aronije naj bi tako zdravile ožilje, uravnavale krvni pritisk, odpravljale želodčne težave, preprečevale nastanek arterioskleroze, blažile migrene, varovalno vplivale na črevesje, krepile slabokrvne, povečevale imunsko sposobnost organizma, vplivale na izboljšanje vida, spomina in povečevale elastičnost kože. Na tržišču so tako na voljo izdelki iz plodov in stisnjenega soka aronije v obliki marmelad, džemov, sokov, čaja, vitaminskih napitkov, prehranskih dopolnil in izdelkov za nego kože, Branko Lavrenčič iz Lokavca pa je šel še korak dlje, saj iz aronije pripravlja tudi vino in peneče vino, likerje, žganje in balzamični kis. Če bo šlo vse po sreči, utegnemo že kmalu spoznati še moko in med iz aronije.

Obisk pri Branku Lavrenčiču ni bil naključen, saj je avgusta čas za obiranje aronije, ki ji mnogi pravijo kar najbolj zdrava rastlina na svetu. Njegov nasad ima kar 5000 sadik aronije, zato najbrž ni treba posebej poudarjati, da dela s pobiranjem njenih jagod ni malo. »Del pridelka poberemo ročno, del pa strojno. Če bi ves nasad obirali ročno, bi imeli dela za cela dva tedna, tako pa bomo jagode pobrali v nekaj dneh. Nabiralci so seznanjeni z delom, zato je obiranje lahko. Velika večina jih pri tem opravilu uživa. V usta dajo kakšno jagodo aronije, da niso žejni. Če aronijo obiraš ročno in pri tleh, še kako prav pride tudi kakšen stolček, sicer trpi hrbet,« priznava Branko Lavrenčič. Tisto aronijo, ki jo oberejo strojno, tudi operejo, nato gre v sušenje in stiskanje. Sicer pa je treba po besedah sogovornika tudi paziti, kdaj bo aronija obrana. »V vročini aronije nikoli ne beremo. Največkrat se dobimo okrog petih zjutraj in se z branjem aronije lotimo kakšnih 15 minut kasneje, ko je svetlobe že dovolj. Ko z opravilom dobro začnemo, pa na naš nasad posije sonce čez Goro. Delamo do desete ure, nič več,« obrazloži Branko Lavrenčič, ki je o pridelovanju aronije začel razmišljati po tem, ko je veliko prebral o tej rastlini in njenih zdravilnih učinkih. »Takrat je zbolela moja žena, zato sem si rekel, da bom začel pridelovati aronijo. Nakupil sem potrebna zemljišča in dal na analizo tudi zemljo, kjer naj bi zrasel nasad. Potrjeno je bilo, da je ta zemlja nadvse primerna za gojenje aronije. To je bil ključni trenutek, poleg seveda pozitivne energije, ki sem jo ob tej rastlini začutil,« poudarja.

Aronija je samozadostna, a dela z njo vseeno ni malo

Prve sadike aronije je posadil pred štirimi leti. »Aronija je samozadostna rastlina. Ni jo treba škropiti, prav tako se je ne gnoji. Zanjo obstajajo zgolj posebna gnojila, ki jih lahko uporabljaš,« pojasnjuje Branko Lavrenčič. Kar pa seveda ne pomeni, da z aronijo ni dela. »Rastlina za optimalno rast potrebuje čistočo. Ko cveti, mora biti vsa energija v zemlji njena. Če tega ni, tudi plodov ni ali pa bodo zelo majhni. Torej je treba zemljo ob njej štirikrat do petkrat letno pomulčati, poleg tega je treba spomladi med grmiči še dodano počistiti in opleti. Torej moraš stalno delati, da je površina v nasadu čimbolj zračna. Če je treba katero bolno sadiko odstraniti, to seveda naredim in jo nadomestim z novo. Lahko bi rekel, da se v nasadu ves čas nekaj dogaja. A delo mi nikoli ni odveč, niti me ne utruja, saj v zameno od aronije, podobno kot od vsake druge rastline, prejemam in čutim energijo,« pravi Branko Lavrenčič, ki je pri ustvarjanju novih produktov iz aronije pravi inovator. »Mene te stvari nadvse veselijo, delam jih z dušo. Zmeraj je moje vodilo, da bi bil še boljši, še malce bolj drugačen,« priznava. Proizvodi iz aronije, ki nastajajo pri Lavrenčičevih, so posebno poglavje. Poleg soka iz aronije, po katerem je med kupci največ povpraševanja, pripravljajo iz suhih plodov aronije še čaj, v ponudbi pa najdemo še vino in peneče vino ter likerje in žganje iz aronije. Letos je začel eksperimentirati tudi z zrelimi jagodami aronije v kulinariki, in sicer kot dodatek raznim omakam, zelenjavnim jedem in sladicam. »Iz aronije je mogoče pripraviti veliko uporabnih stvari, le trg je tisti, ki mora to sprejeti,« je trdno prepričan Branko Lavrenčič.

In kako dobro Slovenci aronijo poznamo? »Ugotavljam, da ljudje aronije največkrat sploh ne poznajo. Ko se s proizvodi iz nje predstavljam na ajdovski tržnici, me sprašujejo, ali so to borovnice oziroma bezeg. Ko jim povem, da gre za aronijo, so presenečeni. Zato jim dam poskusiti svoje proizvode. Soka sicer ne,  ker ne vem, ali so prej kaj pojedli ali ne. Aronije se namreč na tešče ne pije, ker to ni dobro za želodec in človeka sili na bruhanje. Zato priporočam za zajtrk najprej čaj, ki je blag, po kosilu in pa po večerji pa po 0,3 decilitra soka iz aronije. Prve mesece ob uživanju aronije takšna količina soka povsem zadostuje, saj se mora telo nanjo privaditi. Ko začne telo z absorbiranjem, lahko dozo tudi povečamo, in sicer na največ 0,5 decilitra soka. Po mojih opažanjih je dobro piti 100-odstotni sok,« svetuje Branko Lavrenčič. Kot dodaja, mu uporabniki proizvodov iz aronije poročajo, da se z uživanjem aronije okrepijo, z blagodejnimi učinki aronije pa največkrat seznanijo tudi prijatelje in svojce. Tako k Lavrenčičevim v Lokavec prihajajo novi in novi kupci. Večina jih je iz Vipavske doline, a se najdejo tudi na Koprskem in drugod po Sloveniji. »Nekaterim naše izdelke tudi pošljemo oziroma peljemo, če gre za večjo količino. Obiščejo pa nas tudi v našem nasadu, saj se povečuje zanimanje za nakup plodov aronije. 20 do 30 svežih jagod na dan povsem zadostuje za potrebe telesa,« je prepričan sogovornik, a obenem poudari, da kljub njeni vsestranskosti, aronija čudežev ne dela, zlasti ob njenem zgolj priložnostnemu uživanju. Verjame pa, da je moč aronije večja v preventivi.

Ste za kozarec hladne penine iz aronije?

Med njegovimi proizvodi iz aronije je zagotovo nekaj izjemnega penina iz najmočnejšega rastlinskega antioksidanta. »Gre za penino s specifičnim vonjem. To namreč ni penina iz vina, ampak iz aronije. To povem tudi kupcem, ker pač okus aronije ni enak okusu po vinu. Svetujem jim tudi, da mora biti tovrstna penina zelo močno ohlajena, ter da jo odprejo počasi, da ne poči, saj se v tem primeru zbudi. Potem jo lepo nalijemo v kozarce, njen okus pa je nadvse prijeten, prav žameten. Če pa je ta penina topla, bo imela popolnoma drugačen, grenak okus,« pristavi. In od kod je pravzaprav prišla ideja za tako nenavadno penino? »Že pred leti sem naredil penino iz regratovih cvetov. Tudi to je zdravilna penina, ki ima poseben vonj, in je prijetna, a moraš vedno paziti na zaužito količino. Penino je mogoče pripraviti iz marsičesa, mene je pri penini iz aronije predvsem zanimalo, kakšen bi bil njen okus,« pove Branko Lavrenčič. In večina tistih, ki je takšno penino že poskusila, jo je nadvse pohvalila. Če se morebiti sprašujete, kako sploh nastane takšna penina, naj pojasnimo, da je treba najprej narediti vino iz aronije. Slednjega Branko Lavrenčič pripravi podobno kot iz grozdja, nato pa ga pokuha in pretoči, čemur sledi postopek zorenja penine. »Tega postopka ne delam sam, ampak ga izvajajo tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo. Penini ne dodamo ničesar. Alkohola dobi toliko, kot je sladkorja v njej. Penina iz aronije ima 6,8-odstotno alkoholno stopnjo penina. Če tega alkohola ni bi bilo, tudi ne bi bilo njene prepoznavne arome,« pojasnjuje Branko Lavrenčič, ki je lani naredil okrog 500 steklenic takšne penine.

Balzamični kis iz aronije in oljčno olje z mandarinami

Med njegovimi 'inovacijami' je tudi balzamični kis iz aronije. »Zdaj je star že tretje leto. Vodo iz soka je v tem primeru treba peljati skozi postopek, da jo segrevaš na 80, 85 stopinj. Voda iz soka počasi hlapi, iz ure v uro jo je manj v loncu, izparevati pa mora toliko časa, da se zgosti kot med. Od 100 litrov soka tako običajno ostane kakih 30 litrov tekočine. Ko začne ta fermentirati, se proizvaja kislina oziroma kis,« pove sogovornik, ki med svojimi prihodnjimi načrti produktov iz aronije omenja celo moko iz aronije in med iz aronije. Aronijeva moka naj bi bila podobna tisti iz grozdnih pešk, ki na tržišču že obstaja, v sodelovanju s čebelarji pa bi lahko v prihodnje nastal tudi med iz aronije. »Veste, jaz se vživim v različne ideje. Že od mladosti imam 'žilico' za kmetijstvo in vedno pravim, da če bo zemlja, lakote ne bo,« poudarja Branko Lavrenčič, ki razmišlja, da bi kupil dodatno zemljišče, kjer bi posadil še drugačno vrsto aronije in kostanje. Že v tem trenutku ima poleg nasada aronije tudi oljčnik s 500 drevesi, ki so zdaj stara pet let, poleg tega pa še 80 oljk, ki so stare že 25 let. »Pred desetimi leti sem si rekel, da bi si želel imeti svoje olje, ki ne bo ponaredek. Potem sem se odločil, da bom oljčno olje prideloval tudi za prodajo. Seveda brez strupov in škropljenja, tu je samo hlevski gnoj. Imam 14 vrst oljk, saj mi je osebno najbolj dobro tisto olje, ki ima v sebi več vrst olja, ne samo ličino ali belico. Obstajajo pa tudi druge možnosti. Če, na primer, zmelješ limone in oljke, nastane limonino oljčno olje, ki se ga uporablja za ribe. Letos nam dobro kaže tudi s pridelkom mandarin, zato razmišljam, da bi naredil še oljčno olje z mandarinami. Ta kombinacija bi bila lahko zelo prijetna za kakšno pečenko,« razmišlja sogovornik, ki mu inovativnih idej za nove produkte, kjer imata glavno vlogo aronija in oljka, resnično ne manjka.

Pa so ljudje danes pripravljeni odšteti kakšen evro več za dobro in zdravo hrano? »Mislim, da se stvari izboljšujejo. Nekateri raje kupujejo sadje, v katerem je tudi kakšen črviček, saj to pomeni, da sadje ni strupeno in škropljeno. Jaz ne škropim ničesar, z izjemo breskev. Gledam na to, kaj uživam jaz, in tako zdravo hrano prodajam tudi drugim. Seveda je cena največkrat tista, ki je pri vsem skupaj odločilna. V trgovinah imamo sadje, a ne vemo, od kje prihaja, prav tako kot tudi ne vemo, ali so v njem kakšni strupi. Ljudi zanima le, da je sadje lepo. Po drugi strani k meni prihajajo ljudje, ki so presrečni, če lahko sadje oberejo z dreves in ga v sadovnjaku tudi pojedo. Zanje je to čudež. In nič jim ni predrago, saj hkrati tudi vedo, da je to sadje okusno in zdravo«.