Za veliko večino naših kupcev je na prvem mestu kakovost in ne cena

Če se boste peljali po cesti, ki s Cola vodi proti Hrušici, utegnete v bližini Podkraja naleteti na prikupno izrezljane medvede in lično urejene usmerjevalne table z veselimi čebelicami, ki vas bodo pripeljale do domačije Sebastijana Bajca, kjer je mogoče kupiti odličen cvetlični, gozdni in hojev med. »Če se ljudje pri nas ustavijo le enkrat, je to zame že zmaga. Izkušnje so namreč pokazale, da si ob prvem obisku največkrat izberejo majhne kozarčke medu, a že naslednjič so kupljene količine opazno večje,« priznava naš tokratni sogovornik. Omenjena cesta je zaradi pogostega kaosa na primorski avtocesti čedalje bolj oblegana, na vrata Čebelarstva Bajc pa trkajo tako domačini kot tujci.

Ko je dobil svoj prvi panj, je bil Sebastijan Bajc star le pet oziroma šest let. »Večina čebelarjev iz Vipavske doline je svoje čebele vozila na gozdno pašo v okolico Podkraja. Naša družina ima hišo na mestu, ki ga obdaja nekoliko več travnikov, zato so bili pri nas 'čebelarski gostje' iz doline vedno pogosti. Prvi panj mi je poklonil znan čebelar Franc Slejko iz Velikih Žabelj, ki je vsako leto k nam na pašo pripeljal 50 do 60 panjev čebel. Mislim, da je bil to povod, da sem se začel ukvarjati s čebelarstvom tudi sam. On mi je namreč priskrbel tudi prvo čebeljo družino,« se spominja Sebastijan Bajc. V času obiskovanja osnovne šole je imel štiri do pet panjev čebel, s čebelarjenjem se je ukvarjal tudi med srednjo šolo, le v času študija v Ljubljani je dejavnost postavil nekoliko na stranski tir. »Ko pa sem zaključil fakulteto, sem se vrnil domov in znova začel čebelariti. Najprej ljubiteljsko in s kakšnimi desetimi panji, potem pa sva se z ženo pred desetimi leti odločila, da bo ona ostala doma in da bova dejavnost čebelarstva povečala. Tako imamo zdaj okrog sto panjev: čebelarim jaz, žena pa skrbi za pripravo, prodajo in trženje. Delo si torej deliva,« pove Bajc.

Čebele ti pokažejo, če nisi česa prav naredil

Na vprašanje, katere veščine in znanje mora imeti dober čebelar, odgovarja, da so ga čebele naučile, da o čebelah nikoli ne veš vsega. »Če bi mi danes kdo rekel, da o čebelah ve prav vse, bi mu takoj rekel, da to seveda ni res. Drži sicer, da čebele delajo po nekem sistemu, a vedno se najdejo tudi takšne, ki naredijo kaj po svoje. Poleg tega pa ti znajo tudi pokazati, če česa kot čebelar nisi prav naredil. Ne obstaja torej neka enotna šablona, kako delati s čebelami, saj je vsaka čebelja družina poglavje zase,« je prepričan sogovornik, ki hkrati priznava, da se je o čebelah še največ naučil sam. »Zmotno je misliti, da boš lahko dober čebelar postal, če boš obiskal eno ali dve izobraževanji na to temo. Zelo pomembna so namreč lastna spoznanja. Zagotovo pa drži, da je čebelarstvo dejavnost, kjer stvari ne morejo čakati,« meni Sebastijan Bajc. Že v naslednjem trenutku svojo trditev podkrepi s primerjavo. »Krave in biki najbrž na pašniku lahko počakajo dva dni, če je slabo vreme. Pri čebelah tega ni. One imajo svoj razvoj in če ti zamudiš z nekom ukrepom v razvoju, se matica odloči, da jih je v panju preveč, in gredo. Zato je zame od 15. aprila do 15. julija čebelarstvo na prvem mestu. Če si ljubitelj in imaš pet panjev, takega tempa pri čebelarjenju seveda ni. Če pa si želiš, da imaš od čebelarjenja tudi nekaj, moraš dati vse od sebe. Zato se naša družina na dopust vedno odpravi šele avgusta,« pove.

Največ povpraševanja je po hojevem medu

Svoje čebele ima izključno v gozdu, z njihovo pomočjo pa nastajajo odlični cvetlični, gozdni in hojev med. Po slednjem je pri Bajčevih tudi največ povpraševanja. Gre za med, ki je temnejše rjavozelene barve, je precej gost in ne kristalizira rad. Hojev med je posebna vrsta medu, ki prihaja iz bogatih gozdov jelke. Njegova posebna sestava, pridobljena iz medene rose na iglavcih, ga naredi še posebej cenjenega med poznavalci. »Hojev med prodamo brez kakršnekoli težave. Za to vrsto medu je značilno, da ima manj sladkorja, zato je nadvse primeren za sladkorne bolnike, cenijo pa ga tudi pljučni bolniki, saj velja za odlično sredstvo proti kašlju in bronhitisu. Ljudje pravijo, da hoja dobro medi zgolj vsakih sedem let, zaradi česar naj bi imeli hojev med posledično vsakih sedem let. A kot opažam, takšne trditve ne držijo. Hoja medi tudi pogosteje, ključno pa je, da si kot čebelar tisti trenutek na pravem mestu,« ocenjuje Sebastijan Bajc. Kot dodaja, imajo hojev in smrekov med zdaj že dve leti zaporedoma. »Lani je bilo za hojo naravnost fantastično leto, ne vem pa, kakšne bodo prihodnje sezone. Ker ta med praviloma ne kristalizira, ga lahko načeloma prodamo do tri leta od njegove proizvodnje. Nekateri še raje vidijo, da med kristalizira, zalog hojevega medu pa je pri nas trenutno dovolj,« poudarja.

»Ljudje čedalje bolj gledajo, kaj dajo v usta«

Čebelarstvo Bajc ima kupce z goriškega, ljubljanskega, pa tudi gorenjskega konca Slovenije. Da bi se izognili zelo obremenjeni avtocesti, se namreč marsikdo, sploh poleti, odloči za prevoz po cesti, ki gre iz Ajdovščine v Hrušico in nato naprej v Logatec. V Podkraju pa se radi ustavijo še pri Bajčevih. »Vsakdo, ki pride k nam, pove, da si želi poiskati med, ki nastaja tam, kjer ni industrije. Čedalje več ljudi namreč zelo gleda na to, kaj dajo v usta. Okrog naše hiše ne špricamo, prav tako ne uporabljamo kakšnih pesticidov, na ta račun pa imamo veliko odjemalcev medu,« ugotavlja Sebastijan Bajc. Zadnjih nekaj let z ženo svoje medene dobrote pošiljata na ocenjevanje medu na Agro, ki je dober pokazatelj tega, ali je njuna smer prava ali ne. »Še vsako leto sva dobila potrdilo, da delava prav, pa tudi, da imava čebele na pravem mestu. Veste, ta ocenjevanja niso kar tako, ampak gre med najprej v analizo in šele potem pridejo na vrsto ljudje, ki ocenjujejo tudi njegov okus. Priznanja so potrditev naše kakovosti,« izpostavlja. Doma sta z ženo uredila tudi majhno prodajalno, kamor se potrošniki radi vračajo. Dobro ime pa je seveda treba ohranjati. Poleg kakovosti je treba poskrbeti, da je doma medu vsaj za eno sezono naprej, kar ni vedno lahko. »Pred dvema letoma 15. avgusta nismo imeli več meda. Pa je bilo še daleč do sezone nakupovanja, ki je oktobra, novembra, decembra. Mislil sem že, da bomo na ta račun izgubili stranke. Pa jih nismo,« je zadovoljen Sebastijan Bajc.

Čeprav je njihov med nekoliko dražji, težav s prodajo ni

Na vprašanje, ali so danes potrošniki pripravljeni odšteti nekoliko več za kakovosten med, odgovarja, da so izkušnje različne. »Za veliko večino naših kupcev cena ni na prvem mestu. Povedo, kaj želijo, in dobijo kakovost. Imeli smo tudi že primere, ko so nam ljudje rekli, da smo predragi in da meda ne bodo vzeli, a sam vem, koliko truda je potrebnega, da imam tako kakovosten med. Če se držiš načel dobre čebelarske prakse in če imaš kakovosten med, je ta pač nekoliko dražji. A lahko hkrati tudi povem, da nimamo težav s prodajo,« nam zaupa sogovornik. Lani sta z ženo prodala 1400 kilogramov meda, a za kozarec kakovostnega hojevega medu marsikomu ni bilo težko odšteti 17 evrov. Kako inovativna pa morata biti zakonca Bajc, da s čebelarstvom preživita? »Ko sva začela, sva se odločila, da bova prodajala med. Takoj zatem je bilo treba poskrbeti za ustrezno promocijo. To pa pomeni, da je bilo treba urediti kmetijo, ob cesti postaviti table s čebelicami in lesene medvede, kar je ljudi zelo pritegnilo. Ko vidijo, da se v naši trgovinici zelo potrudimo s prodajo in promocijo, se radi ustavijo. Zdaj tudi že uspešno prodajava v javne zavode, saj so s takšnimi darili zaposleni nadvse zadovoljni,« pove Sebastijan Bajc. A kot priznava, se je treba za to seveda potruditi. »Nič ne pride samo od sebe. Treba je samo naprej in vztrajati, pa nastane zgodba sama od sebe.«

Poleg medu še propolis in cvetni prah

Ko beseda nanese na prihodnje načrte, pravi, da so trenutno na točki, ko bi lahko imeli še 20 do 30 dodatnih panjev, a je pri vsem skupaj treba tudi pravilno oceniti, koliko medu je ob redni zaposlitvi še sposoben pridelati. »V Sloveniji nimamo dosti velikih čebelarjev, mogoče jih je 50. To so profesionalni čebelarji, ki imajo tudi tristo, štiristo panjev. Midva z ženo sva na tej točki dosegla limit. Vedno namreč gledam tudi na to, koliko medu smo sposobni prodati. Tako opažam, da bi 1,5 do dve toni medu brez težav prodali. Ravno kaj dosti pa te količine povečevali ne bomo,« napoveduje Bajc. Poleg medu je pri njih sicer mogoče kupiti še propolis in cvetni prah. »Cvetni prah pobiramo šele dve leti. Več ljudi nas je namreč vprašalo, če imamo cvetni prah, ker sta nadmorska višina in odsotnost pesticidov pri tem ključna. Moram pa priznati, da nisem za to, da bi čebelam pobral vse. Čebele namreč potrebujejo ogromno cvetnega prahu za razvoj mladih čebel.« Že pet oziroma šest let pa zakonca Bajc iz medu delata propolis. Veliko znanja na tem področju sta pridobila od Vlada Pušnika, daleč največjega strokovnjaka na tem področju. »Iz prve roke nama je povedal in pokazal vse. Imela sva dobro osnovo, potem je bilo potrebnega še nekaj testiranja, a zdaj nama je tudi izdelava propolisa lepo uspela.«