»Češnja je kraljevski sadež, z njo lahko postrežeš tudi najbolj petičnega gosta«

Češnje so prvo pomladansko sadje, zato jih še posebej nestrpno pričakujemo in jih imamo nadvse radi. Odločitev, koga bomo izbrali za tokratno predstavitev, tako resnično ni bila težka. Bogdan Slokar iz Lokavca je namreč eden največjih pridelovalcev češenj v Vipavski dolini, saj njegov nasad od letos šteje neverjetnih 800 dreves. S to sadjarsko dejavnostjo se ukvarja že celi dve desetletji in odločitve nikoli ni obžaloval, čeprav zadnja tri oziroma štiri leta pridelovalcem češenj veliko preglavic povzroča nestanovitno vreme.

»Na naši kmetiji se ukvarjamo izključno s sadjarstvom, natančneje z gojenjem češenj. Letos smo sadovnjak po dvajsetih letih, odkar smo posadili prve češnje, obnovili, dopolnili in razširili, tako da imamo trenutno 800 dreves, ki bodo v roku dveh do treh let rodna. Takrat pričakujemo res veliko količino češenj; računamo na okrog 20 ton tega sadja, seveda če nam bo šla narava na roko. Zadnja tri, štiri leta, je namreč pridelek zaradi deževja, pozebe in močne burje praktično zdesetkan, pa tudi plodovi niso tako lepi, dobri in sladki, kot bi lahko bili. Na žalost proti naravi še vedno ne moremo nič. Tudi letošnje leto je, kar se vremena tiče, zelo muhasto,« priznava naš tokratni sogovornik Bogdan Slokar. Kot dodaja, so češnje letos lepo cvetele, potem jo je njegov nasad češenj dobro odnesel, ko je bila toča, zdaj pa je deževje že preveč ekstremno. »V ciklusu razvoja iz rumene v rdečo češnjo plodovi tako že sami pokajo. Temu botruje preveliko absorbiranje vode, plod tako velike rasti preprosto ne more prenesti, zato poči. Pri določenih sortah tako beležimo tudi 50-odstotni izpad, kar je zelo veliko,« poudarja.

Zgrešeno je, če sadje kupuješ le z očmi

Zadnja tri leta so sicer pri Slokarjevih v Lokavcu intenzivno obnavljali svoje nasade češenj, zamenjali so praktično 80 odstotkov češenj v sadovnjaku, ki se razprostira na skoraj hektarju in pol. Poleg tega imajo še manjši sadovnjak z dvema sortama češenj. Kot pojasnjuje Bogdan Slokar, to pomeni, da so stare sorte, ki so jih sadili pred dvema desetletjema, posekali in posadili novejše sorte češenj, ki so trenutno moderne, debelejše, nekatere pa tudi bolj odporne na deževje. »Stremimo k temu, da imamo kakovostno sadje. Ne gledamo namreč na kvantiteto, ampak na kvaliteto. Raje vidimo, da je doprinos na hektar nekoliko manjši, a da so naše češnje boljše in debelejše,« izpostavlja. Kot ugotavlja, so kupci danes neizprosni, sadje pa največkrat kupujejo z očmi. »To je po mojem mnenju zelo zgrešeno. Sadje je treba poskusiti. Tudi češnje, ki niso ekstremno debele, so lahko bolj kakovostne od tistih debelih. A žal se najprej proda tiste, ki so debele. Zato smo se odločili za sorte z velikimi češnjami, kot so Black Star, Grace Star, Sweet Valina in Pacific Red Pacific,« pravi. Tako bodo konkurenčni drugim proizvajalcem češenj, bodisi čez mejo bodisi v Goriških brdih, kjer stremijo k temu, da imajo izredno lepe, kakovostne in debele češnje.

Prednost sadjarske kmetije Slokarjevih je zagotovo v tem, da njihove češnje zorijo na lokaciji, kjer jih ljudje hitro najdejo. Tako se je do njihovega sadovnjaka, kjer je sladke češnje možno kupiti, mogoče pripeljati z avtomobilom in celo avtobusom. »To pomeni, da gredo češnje direktno z drevesa v košarico oziroma v zabojček. Ljudje tako resnično dobijo sveže češnje, ki so bile nabrane in prodane v enem dnevu. Mi češenj namreč ne shranjujemo, ker nimamo časa, da bi to počeli. Tako ljudje res dobijo sveže češnje, ne pa češenj, ki tri dni potujejo do Slovenije, nato pa so še dva oziroma tri dni na policah. Češnje v trgovinah so največkrat že tako slabe, da bi jih bilo najbolj pametno zavreči. A ljudje jih vseeno še vedno kupujejo. Ne vem, kdaj se bomo zresnili, se usedli na kolo ali pa se z avtomobilom zapeljali do prvega sadovnjaka k našim sadjarjem po češnje, marelice, breskve ali katero drugo sadje. Tako po trgovinah še kar kupujemo staro sadje in zelenjavo, ne pa sveže obranih plodov narave pri lokalnih pridelovalcih,« zmajuje z glavo.

Velikih količin češenj letos ne bo imel nihče

Pa bo letos češenj dovolj za vse? »Na žalost prav velikih količin ne bo imel nihče, tudi mi ne. Nasade nekaterih pridelovalce je zelo prizadela toča, marelico še bolj kot češnjo, zato so nekateri kmetje tudi ob 80, 90 odstotkov pridelka. Če bi se deževje zdaj ustavilo, bi pri nas vsaj pozne sorte češenj imeli. Če pa se bo deževje še nadaljevalo, bomo imeli tudi pri teh sortah velike izpade,« priznava Bogdan Slokar. In zakaj se je odločil prav za gojenje češenj? »Češnja je bila od nekdaj zelo zanimiv sadež. Sploh zato, ker ga lahko zelo hitro prodaš, saj je povpraševanje v Sloveniji zelo veliko. Vsi pridelovalci češenj v naši državi skupaj najbrž ne dosegamo niti 35 odstotkov povpraševanja v Sloveniji,« ocenjuje sogovornik. Hkrati poudarja, da je gojenje te sadne sorte tudi nadvse tvegano, saj so sadovnjaki 'tovarne na prostem', kjer preprosto ne moreš izključiti dejavnikov, ki prihajajo iz narave. »Za gojenje češenj sem se odločil tudi zaradi tega, ker ta sadna sorta dobro kljubuje vremenskim razmeram v Vipavski dolini, še zlasti burji. Sicer pa za češnjo sam pravim, da je kraljevski sadež, z njo lahko postrežeš tudi najbolj petičnega gosta. S košarico svežih, rdečih češenj namreč preprosto ne moreš zgrešiti,« meni Bogdan Slokar. Kot dodaja, je češnja kraljica sadja in hkrati prvi sadež, ki spomladi dozori, zato so jo ljudje že v preteklosti sadili, saj je predstavljala prvi doprinos denarja na kmetijo. Za nameček je češnja še izjemno zdrava, saj lahko poleg njenega plodu za predelavo namenimo celo njene koščice in peclje, ki jih je mogoče uporabiti za pripravo čajev.

Mladi se za sadjarstvo čedalje redkeje odločajo

Slokarjevi so z letošnjo obnovo in razširitvijo svojih nasadov češenj dosegli maksimum, zato povečevanja števila dreves v tem trenutku ne načrtujejo. »800 dreves je povsem dovolj velik zalogaj za delo in oskrbovanje. Sadovnjak mora biti namreč zdrav, prezračen in očiščen. Če se vanj naseli bolezen, imaš namreč veliko težav. Zato apeliram na sadjarje, posebej tiste s češnjami, da naj, če je sadje na drevesu razpokano ali uničeno, očistijo drevje. V nasprotnem primeru se bodo tam namnožili škodljivci, ki jih bo mogoče opaziti na drevju tudi naslednje leto. Tudi monilija lahko povzroči veliko škode, zato naj bo sadovnjak vedno čist,« svetuje Slokar. Tistim, ki bi radi v prihodnje postavili svoj sadovnjak, pa na srce polaga, da gre za precejšen finančni zalogaj, zato se je dela priporočljivo lotiti po fazah. »V tem času lahko sadjar pridobi tudi kupce. Če kar naenkrat posadiš ogromno količino dreves, kupcev za sadje pa nimaš, seveda ni dobro. Priporočljivo se je tudi premišljeno odločiti, katero sadje boš posadil in kako boš pridelal zadostno količino, ki jo boš ponudi kupcem. Če nimaš konstantnih količin sadja, gredo namreč kupci stran,« je prepričan.

Ker bo Vipavska dolina v prihodnje dobila namakalni sistem, se po sogovornikovih besedah obetajo tudi nove možnosti postavitve intenzivnih sadovnjakov. Za sadno drevje največji stres pomeni prav suša, namakalni sistem pa se bo s to težavo zagotovo dobro spopadel. A kot ugotavlja Bogdan Slokar, je sadjarjev v tem trenutku čedalje manj, za to dejavnost pa se niti mladi ne odločajo. »Res je, da so tveganja pri sadjarstvu resnično velika. Če nekdo živi samo od tega, se bo brez dvoma vprašal, ali ima vse skupaj smisel. Zraven službe imeti še eno tako dejavnost, pa je krasno. Meni ni bilo nikdar žal, da sem se odločil za češnjo. Če potegneš črto, se računica zmeraj nekako pokrije, enkrat več, drugič manj, tretjič s pozitivno nulo,« priznava. Kupcev tega sladkega sadeža pri Slokarjevih nikoli ne manjka, sprejemajo celo organizirane obiske avtobusov. »V sadovnjaku pripravimo tudi kakšno pogostitev, najprej pa običajno naredimo manjšo degustacijo sort češenj. Ko jih obiskovalci poskusijo, hitro opazijo razlike v sortah. Ljudje so navdušeni, ko doživijo nekaj takega. Ko pridejo v sadovnjak, namreč padejo v košare s češnjami, in to je za mnoge nepozabna izkušnja,« sklene.