PRIJAVA // REGISTRACIJA
REPORTAŽA

EKO KMETIJA DRAGA, BANJŠICE

7. septembra, 2022

»Kmetija ni hec, je način življenja«

Na Banjšicah, v osrčju Banjške planote, ki leži med Čepovansko dolino, spodnjim tokom reke Idrijce ter Sočo med Mostom na Soči in Novo Gorico, je doma kar nekaj ekoloških kmetij. Zdi se, da je prvinski svet Banjške planote na višini od 600 do 1071 metrov nadmorske višine s svojimi travnatimi pobočji in neokrnjenimi gozdovi kot nalašč za to dejavnost. Tudi Ekološka kmetija Draga, kjer obdelujejo kar 50 hektarjev pašnikov in travnikov, obenem pa se ukvarjajo še s pridelavo ekološke zelenjave, govedorejo in prašičjerejo, v tem pogledu ni izjema. Prijazni gostitelji, ki so nam predstavili raznolike dejavnosti kmetije, pravijo, da je kmetovanje način življenja. »Če ti je delo na kmetiji težko in ti ne leži, potem kmetovanje raje pusti pri miru,« se strinjajo.

Kmetijo je kot mlada prevzemnica leta 2018 prevzela Maja Jakopič, njen oče Simon pa se je s kmetijo začel resneje ukvarjati pred skoraj tremi desetletji, natančneje leta 1993. »Takrat sem od none dobil zemljo. Vsega skupaj je bilo malo, čeprav smo na kmetiji delali od nekdaj. Ker pa je veliko manjših kmetij v bližini opuščalo svojo dejavnost, smo njihovo zemljo vzeli v najem, tako je kmetija dobila tolikšne dimenzije, da smo od nje lahko preživeli. Takrat sem še imel službo, a sem jo kmalu zatem pustil, saj kmetija ni majhna in obojega pač ni bilo mogoče peljati,« se spominja Simon Jakopič. Na začetku so na kmetiji molzli krave in mleko oddajali v Mlekarno Vipava. Ko je ta propadla, so se pri Jakopičevih začeli ukvarjati s kravami dojiljami. »Zdaj redimo krave in bike, pred tremi leti smo od bratranca prevzeli še čredo krav,« poudarja sogovornik. Že dve desetletji na kmetiji redijo tudi krškopoljske prašiče, edino ohranjeno slovensko avtohtono pasmo prašičev – trenutno jih imajo 13 - , pred osmimi leti pa so na kmetijo pripeljali še prvo čredo mangalic, madžarsko-srbsko pasmo prašičev, za katero sta značilni gosta kodrasta dlaka, podobna ovčji, in debela plast maščobe. Obe pasmi prašičev se paseta zunaj. »Leta 2006 smo se začeli ukvarjati še s konji in športnim jahanjem, saj je bilo to za otroke zanimivo. Konji so ostali, danes jih imamo 14, vsi pa seveda niso naši, saj jih imamo nekaj tudi v oskrbi. Pa še nekaj kokoši in puranov redimo,« bogat in raznolik živalski svet ekološke kmetije Draga predstavi Simon Jakopič.

Kakovostne hrane ni težko prodati

Na kmetiji sicer obdelujejo kar 50 hektarjev pašnikov in travnikov, v ekološko kmetijo pa so se preobrazili leta 2000. »Preusmeritev ni bila nič kaj posebnega, saj kmetija ni bila nikoli intenzivna kmetija, teh v naših krajih praktično ni. Nekaj težav smo imeli pri dokumentaciji in z evidencami, kjer moraš biti res dosleden, drugih težav pa ni bilo. Ekološko kmetijstvo je bilo za nas smiselno, saj samo že pred letom 2000 obdelovali nekoliko več njiv, ker smo pridelovali zelenjavo, še zlasti zelje, krompir, fižol, korenje, rdečo peso, čebulo in malo žit,« še pove nekdanji gospodar kmetije. Dodaja, da pri njih hrano kupujejo tisti, ki vedo, kaj hočejo, in se hkrati tudi zavedajo, kaj je dobra hrana. »Po certifikatu ekološke kmetije in demeter, ki označuje hrano najvišje kakovosti, ki je pridelana po načelih biodinamike, le redko vprašajo,« priznava. Po njegovih opažanjih velika večina ljudi še vedno želi hrano po čim nižji možni ceni, tistih nekaj odstotkov ljudi, ki povprašuje po hrani najvišje kakovosti, pa je v Sloveniji še vedno težko oskrbeti. »Če si sposoben pridelati tako kakovostno hrano, kot jo pridela naša kmetija, je sploh ni težko prodati,« ugotavlja Simon Jakopič. Največ hrane na ekološki kmetiji Draga sicer prodajo kar doma. V preteklih letih so veliko obiskovali sejme, najrazličnejše dogodke in tržnice po Sloveniji, zatem pa so jih ljudje začeli obiskovati na domu. Zelenjavo še vedno prodajajo v Novi Gorici, svojim zvestim kupcem, ki jih je precej tudi drugod po Sloveniji – še zlasti na območju Ljubljane in Gorenjske – pa na dom tudi pripeljejo tista živila, ki jih potrebujejo.

Največ povpraševanja po ekološki zelenjavi

In po katerih pridelkih z ekološke kmetije Draga je največ povpraševanja? »Zagotovo po krompirju, fižolu, korenju, čebuli in drugi zelenjavi,« pravi Nina Jakopič, sestra mlade prevzemnice kmetije. »Do letos smo imeli velike težave z divjadjo, ki se prehranjuje s tistim, kar posejemo in posadimo. Letos smo posejali precej, pobrali pa občutno manj. Veliko težav je bilo zaradi suše in močnega sonca. Saj smo zalivali, kolikor smo uspeli, a sonce je bilo vseeno prevroče. Tam, kjer nismo zalivali, skoraj ni bilo pridelka, kjer smo zalivali, pa so bile količine manjše, kot bi si želeli,« dodaja Simon Jakopič. Dobro gre v prodajo tudi goveje in svinjsko meso, prodajajo pa tudi jajca. Na vprašanje, koliko mora biti danes kmetija inovativna, da preživi, Simon Jakopič odgovarja: »Zagotovo ni dovolj, da hrano samo pridelaš, temveč jo moraš znati tudi prodati. Tako je bilo od nekdaj. Sam sem hrano vedno prodajal strankam brez posrednikov, in to iz dveh razlogov: stranka tako ve, kaj je dobila, sam pa sem lahko rekel, da sem hrano prodal in da se s tem preživljam«. Kot ugotavlja, administracija pri vodenju ekološke kmetije zahteva veliko časa, znanja in izkušenj. »A to je narobe. Bistvo kmeta ni, da so papirji prav napisani, ampak da je za žival pravilno poskrbljeno in da je kmetija obdelana. Kmetija namreč ni hec. To je kompleksna zadeva, za katero moraš naštudirati klimo in vreme, načrtovati delo in ga opraviti, za nameček pa še urediti vse potrebne papirje. To ni tako, kot bi prišel v službo in omarico zaprl ob določeni uri. Kmetija je način življenja. Če ti je delo na njej pretežko in ti ne leži, potem jo pusti pri miru. Sploh če se ukvarjaš z živinorejo, kjer mora biti za žival poskrbljeno prav vsak dan«.

Država se premalo zaveda vrednosti kmeta

Ko beseda nanese na načrte ekološke kmetije Draga v prihodnje, se pri Jakopičevih strinjajo, da bi bilo zdajšnje površine kmetije nesmiselno še povečevati. »Če se odločiš za spremembe, moraš vedno dobro predvideti, koliko si sposoben. Že zdaj smo precej obremenjeni. Zato raje razmišljamo v smeri, da bomo naredili korak naprej v kakovosti in prodaji. Upamo, da bomo uspešno funkcionirali tudi v prihodnje, a glede na to, koliko je treba skrbeti, delati, se truditi in znati, bi bilo lahko tudi bolje, sploh če bi bila država malo bolj realna do kmeta. Velika napaka je, da se naša država ne zaveda, da vsak kmet prideluje hrano, ki je ključnega pomena za preživetje. Ne ceni pomena našega dela. V starih časih je država zagotavljala neke blagovne rezerve tudi pri kmetih. A o tem se danes nihče več ne pogovarja. Če bi imela država svoje rezerve zakupljene, bi na ta račun lahko kmetje pridelali precej več hrane. In tudi zelo kakovostne hrane,« je prepričan Simon Jakopič.

Tekst: Katja Željan

Fotografije: arhiv Eko kmetje Draga

TRŽNICA NA BORJAČU © Vse pravice pridržane, 2021 | KOLOFON | Izdelava spletnega portala: Agencija Kodnes