»Ljudje čedalje bolj iščejo pristno, domačo hrano«

V ajdovski občini boste najbrž težko našli kmetijo, ki osmice nepretrgoma pripravlja že skoraj tri desetletja. Ena takšnih je izletniška kmetija Černigoj iz Lokavca, ki jo vodijo pridne roke Dragice in Jožeta Černigoja. Poleg osmic na kmetiji ponujajo še pogostitve za zaključene skupine, sicer pa je Černigojeva kmetija praktično samooskrbna. Na njej se namreč ukvarjajo tako z rejo prašičev in goveda kot z vinogradništvom, prodajajo pa tudi češnje, domača jajca in vino. Da zadovoljnih obiskovalcev turistične kmetije in osmice ter kupcev doma pridelane hrane v Lokavcu 76b ne manjka, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Kot pravi Jože Černigoj, zdajšnji gospodar kmetije, je bila ta v preteklosti živinorejska, kot večina kmetij v Vipavski dolini. »Nekaj malega je bilo vinogradništva in sadja za lastne potrebe, večinoma pa smo na kmetiji redili krave zaradi mleka. Moji starši so na tej manjši kmetiji imeli od 10 do 15 glav živine. Ko so leta 1976 prizidali hlev, so stalež postopoma povečevali, tako da so prišli na 30 glav živine. Leta 1990 smo na kmetiji leta odprli kmečki turizem. A potem je oče zbolel, midva z ženo Dragico pa sva hodila v službo in imela tri majhne otroke, tako da se vse skupaj preprosto ni izšlo, zato smo po dveh letih in pol dejavnost zaprli. Leta 1996 pa smo se lotili z organizacijo osmic, in sicer dvakrat v letu. Od takrat jih pripravljamo praktično neprekinjeno,« poudarja sogovornik. Med njegovim vodenjem kmetije je ta postopoma rasla in se občutno večala. Leta 2001 so opustili rejo krav in se usmerili v gojenje bikov in prašičev. Slednjih imajo danes približno 50. Opazno so povečali tudi vinogradniške površine in iz približno 2000 trt prišli do številke 18.000. Na kmetiji, ki se sicer lahko pohvali s približno 15 hektarji površin, so leta 2007 posadili še 300 dreves češenj in jih v naslednjih letih še povečevali, tako da imajo pri Černigojevih v tem trenutku že 500 češnjevih dreves. Leta 2003 so obnovili prostore, kjer pripravljajo osmice, leta 2011 pa odprli še izletniško kmetijo, saj poleg osmic skrbijo tudi za pogostitev najrazličnejših skupin, ki se v Lokavcu 76b predhodno napovedo. Naj dodamo, da ima kmetija tudi svojo klavnico in predelovalnico, kjer gospodar Jože in njegov sin poskrbita za mesnine in suhomesnate izdelke za potrebe osmic in napovedanih skupin. Letos jim je uspelo popolnoma prenoviti tudi kuhinjo, kjer nastajajo takšne in drugačne dobrote.

Nad njihovo ponudbo presenečeni celo vegani

»Če doma nimaš svojih surovin, je težko voditi kmečki turizem in izletniško kmetijo. Nam je seveda zelo pomembno, da je tisto, s čimer gostom postrežemo na mizah, naše in domače,« izpostavlja Jože Černigoj. Da gostje pristno in doma pridelano še kako cenijo, priznava tudi njegova žena Dragica. »Med napovedanimi skupinami, ki prihajajo k nam, je največ tistih iz bližnje okolice, torej Ajdovščine, pa tudi Nove Gorice. A prihajajo tudi iz ostalih krajev Slovenije. Zaključene skupine pri nas največkrat praznujejo rojstne dneve, krste, obhajila, birme, pa tudi razne obletnice. Osmice pa privabljajo obiskovalce iz vse Slovenije in tudi izza meje. Na osmicah vedno postrežemo s kmečkim krožnikom, ki ga sestavljajo klobasa, prata in rebrca, zelje, repa in pražen krompir, za sladico pa so orehovi štruklji. Poleg tega ponujamo tudi mešane narezke, tlačenko, panceto, salame in pršut. Seveda je v kuhinji takrat veliko dela, za katerega poprimemo jaz, hčerka in tašča, včasih pa dobimo tudi kakšno pomoč. Za vse pa bolj ali manj poskrbimo kar v lastni režiji,« pove Dragica Černigoj. Na naše vprašanje, ali torej vsi ljudje vendarle še niso vegetarijanci, pa se zasmeji: »Ne, ne, to pa ne. Čeprav imamo med našimi gosti v zaključenih družbah tudi vegetarijance in vegane. A celo vegani so bili doslej prav presenečeni nad našo ponudbo, za kar s pripravo ustreznih jedi poskrbi hčerka, ki je pri delu zelo natančna,« dodaja. Ko se pri Černigojevih odpre osmica, se ob lepem vremenu med vikendi v enem samem dnevu zvrsti tudi med 300 in 400 gostov. Pred epidemijo covida so osmice odprli decembra in za prvomajske praznike, med epidemijo pa so se na kmetiji znašli tako, da so ljudem hrano, s katero bi sicer postregli na osmici, pripravili za domov. In še danes se najdejo tudi takšni gostje, ki Černigojeve dobrote najraje odnesejo kar domov. Kakorkoli že – po epidemiji so na kmetiji osmice začeli pripravljati marca in za martinovo. »Otroci, ki nama velikokrat priskočijo na pomoč, so namreč v službah, midva pa jim praznikov ne želiva pokvariti z delom na osmici,« priznava Jože Černigoj.

Najboljša reklama je tista, ki gre od ust do ust

Pa so gostje danes čedalje bolj zahtevni? »Ne, tega ne bi mogla reči. Ugotavljam, da ljudje čedalje bolj iščejo domačo in pristno hrano. Jaz jim vedno rečem, naj mi povedo, kaj bi radi jedli, pa jim bom to – z izjemo rib – tudi pripravila. Seveda ne na osmici, saj je takrat ljudi preprosto preveč, ampak pride takšna ponudba v poštev, ko pri nas gostimo zaključene skupine. In željam gostov se poskušam kar najbolj prilagoditi,« pravi Dragica. »Če so ljudje s ponudbo zadovoljni, jim tudi ni težko odšteti kakšnega evra več,« je prepričan Jože. Oba sogovornika se strinjata, da je najboljša reklama zagotovo tista, ki gre od ust do ust. To pa ne velja le za Černigojevo turistično kmetijo in osmice, temveč tudi za vso ostalo ponudbo. Ena takšnih so brez dvoma domača jajca, ki jih ponujajo na kmetiji. »Jaz sem leta 2011 pustil službo in ostal na kmetiji, tri mesece pred izbruhom epidemije covida pa je doma ostala še Dragica. Ob izbruhu epidemije sva se vprašala, kaj bi še lahko počela, da bi obogatila ponudbo kmetije, in prišla na idejo, da bi lahko prodajala domača jajca,« pravi Jože Černigoj. Tako imajo danes na kmetiji okrog 140 kokoši in vsak dan poberejo približno toliko jajc. S prodajo ni nikakršnih težav, saj se večina kupcev oglasi kar pri njih doma, nekaj pa jih v Novi Gorici proda še hči, ki se tja vsakodnevno vozi v službo. Na kmetiji je bilo v času covida mogoče kupiti tudi domačo belo in črno moko, ki jo pridelajo iz lastne pšenice in zmeljejo v Mlinu Nemec, Podstenje. Sedaj jo uporabljajo samo za namene izletniške kmetije in osmice. »Seveda se pozna, če pečemo kruh in druge izdelke iz domače moke. Eden od naših kupcev nam je povedal, da ga je vedno napihovalo in napenjalo, ko je kupoval kruh in moko v trgovinah. Odkar pečejo kruh z našo moko, teh težav ni več,« pove Dragica Černigoj.

Češnja je zahtevna sadna sorta, z njo je treba biti nežen

Veliko dela imajo na kmetiji tudi z gojenjem 500 dreves češenj in seveda obiranjem te sadne sorte, s katero se je mogoče spomladi najprej posladkati. »Sezona obiranja češenj običajno traja med 15. majem in 15. junijem in takrat je dela res veliko. Pa ne le z nabiranjem, temveč tudi prebiranjem, saj je treba češnje, preden jih prodaš, še enkrat dobro obrniti in pregledati,« priznavata sogovornika. Med njihovimi stalnimi kupci je kar nekaj šol na Ajdovskem, poiščejo pa jih tudi zasebniki. »Zaenkrat češnjam kaže dobro, upamo, da bo letošnja letina solidna, čeprav vsega nikoli ne moreš predvideti, sploh ko si odvisen od vremena. Je pa češnja kar zahtevna sadna sorta in moraš z njo delati nežno,« meni Jože Černigoj. Poleg dela v sadovnjakih imajo na kmetiji tudi veliko dela v vinogradih. Letno namreč pridelajo okrog 20.000 litrov vina. Večino prodajo na svojih osmicah, a poiščejo jih tudi vsi tisti, ki jim je bila Černigojeva žlahtna kapljica všeč. »Na račun osmic so nas ljudje spoznali in tako pridejo kupovati k nam vino, saj dobro vedo, kje nas lahko najdejo. Med belimi sortami vina ponujamo sauvignon, rumeni muškat in mešana vina, ki so sestavljena iz več zvrsti in hkrati nadvse pitna, med rdečimi sortami pa pridelujemo cabernet sauvignon, merlot in berbero. Imamo pa tudi penino Najo,« razloži gospodar kmetije.

Da sta izbrala življenje na kmetiji, jima ni žal

In kakšne načrte imata s kmetijo zakonca Černigoj v prihodnje? »Zaenkrat otroci nič ne govorijo o tem, da bi kmetijo kdo prevzel, saj imajo vsi službe. A počasi bomo morali razmisliti, kako stvari zastaviti za naprej. Seveda računava, da se bo kateri opogumil in kmetijo v prihodnje tudi prevzel. No, pa saj tudi midva še nisva toliko stara, da bova kar čez noč vse izpustila iz rok,« še poudari. In kako mora biti danes kmetija inovativna, da lahko sploh preživi? Tako Dragica kot Jože se strinjata, da morajo imeti kmetje veliko znanja in veščin, da vse teče, kot je treba, a hkrati je nujno tudi veselje do takšnega načina življenja. »Tudi z manjšo pridelavo je mogoče preživeti, če uspeš prodati po primerni ceni, ni treba, da prideluješ ogromne količine vsega. Zaenkrat peljemo kmetijo naprej v takšnem obsegu, in za nas je to dovolj. Od kmetije sicer ne živiš v izobilju, vseeno pa se nam ni treba bati, ali bomo preživeli iz meseca v mesec,« priznava gospodar. Ne njemu in ne njegovi ženi Dragici pa nikoli ni bilo žal, da sta izbrala takšno pot in se odločila za kmetovanje in turistično kmetijo.