»Pomembno nama je imeti družino, živeti z naravo in v stiku z zemljo«

Andreja in Nejc Bajc s svojo kmetijo in življenjsko filozofijo v Skriljah pišeta nadvse zanimivo in hkrati posebno zgodbo. Razlog, da sta se začela ukvarjati s kmetovanjem, je bil, da sta si oba želela ostati doma in skrbeti za veliko družino, v kateri se jima je rodilo pet otrok. Pa čeprav na začetku nista imela niti traktorja niti kakšnega drugega večjega kmetijskega stroja. Tako sta začela kmetovati – z motiko. Danes je njuna kmetija v Vipavski dolini dobro poznana vsem tistim, ki prisegajo na ekološko pridelano zelenjavo, zelenjavo pa dostavljata vse do Bovca. Kot pravita, svoje odločitve za kmetovanje in z njim povezanim načinom življenja doslej še nista obžalovala.

Da se bosta začela ukvarjati s kmetovanjem, zlasti zelenjadarstvom, se je mlad par odločil leta 2018, ko sta imela že tri otroke. »Razmišljala sva, kaj bi lahko delala, da bi oba ostala doma. Povedano po pravici, v tem primeru kakšne velike izbire nisva imela, zato sva se odločila za kmetovanje. Sam širokih znanj s področja kmetijstva nisem imel, saj sem po izobrazbi elektrikar, rad pa delam z rokami in opravljam fizično delo. Nekaj zemlje sem po moji družini sicer imel, saj je oče iz Skrilj, tako kot družina žene Andreje,« pove Nejc Bajc. Ko ga pobaram, ali je bila odločitev za kmetovanje pogumna, je njegov odgovor – presenetljivo – nikalen. »Res je, da je na kmetiji vedno veliko dela, po drugi strani pa lahko razpolagaš skoraj z vsako minuto svojega časa. Če si pripravljen delati, ni nobenih težav,« pojasni. »Pomembno nama je bilo imeti družino in živeti z naravo, v stiku z zemljo. To je bilo nekaj, kar sva želela prenesti tudi na otroke. Stik z naravo in zemljo je namreč za naju ključen,« doda Andreja Bajc.

Čebula in krompir sta stalnici, a tudi druge zelenjave ne zmanjka

Zanimivo pri vsem skupaj je, da zakonski par ob začetku ukvarjanja s kmetovanjem ni premogel niti enega kmetijskega stroja. »Začel sem z motiko. Ko so finančne možnosti dopuščale, sva nabavila dodatno opremo in stroje. Že v roku pol leta sva izpeljala kar nekaj pomembnih stvari, k hiši je prišel tudi prvi traktor, ki je bil sicer star, a je bil za najine potrebe povsem dovolj,« se spominja Nejc. Kot pravi, njuna kmetija nima veliko površin in hektarjev zemlje, zato manj strojev zadostuje. »Za gojenje vsake posamezne kulture pač ne potrebuješ svojega stroja,« ugotavlja sogovornik. Zakonca Bajc na svoji kmetiji, ki ima obdelovalne površine v Skriljah, Vrtovinu, Stomažu in na Cesti, vzgajata zelo različne vrste zelenjave. »Stalnica sta brez dvoma krompir in čebula, čeprav je s pridelavo krompirja kar nekaj težav. Ponujamo pa tudi paradižnik, česen, radič, zelje, repo, ohrovt in bučke ter nekatere druge vrste zelenjave, ki jo imajo ljudje sicer radi, a je ne ravno pogosto pridelujejo. Tu bi omenila sladki krompir, buče in kolerabo, pa še kaj bi se našlo,« izpostavlja Andreja.

Na kmetiji za svoje kupce pripravljajo zabojčke oziroma košarice z zelenjavo, največ zadovoljnih odjemalcev pa prihaja iz Vipavske doline. »Zelenjavo ob torkih razvažava od Podnanosa do Solkana, ob petkih pa greva tudi v Bovec. Tamkajšnji kupci ne povprašujejo ravno po zabojčkih zelenjave, ampak po določenih kulturah. Lahko bi rekla, da so kupci danes zahtevni, a hkrati mislim, da je prav tako. Prav je, da veš, kakšen je izvor hrane, ki jo daš vase,« je trdno prepričana Andreja. Kot dodaja njen mož Nejc, je zelenjava, ki jo pridelujeta, v postopku pridobitve ekološkega certifikata. Hkrati računa, da bodo vsa zemljišča, na katerih pridelujeta zelenjavo, v treh letih pridobila tovrsten certifikat. »Najina zelenjava je ekološka. V Sloveniji je ekološka hrana še vedno posebnost, a bi si želel, da bi bila nekaj povsem običajnega,« zatrjuje. Kot pove Andreja, na kmetiji že od vsega začetka sadita ekološka semena, prav tako uporabljata ekološka gnojila. »Na začetku sva se kar malo bala postopkov in birokracije, ki jim je treba zadostiti, če želiš razvijati ekološko kmetovanje oziroma ekološki način pridelave zelenjave. Res je treba veliko pisati in izpolnjevati najrazličnejše papirje, a vseeno ni tako hudo, kot sva mislila,« priznava.

Stavita na inovativnost v odnosu do kupcev

Na kmetiji, ki ima danes z namakanjem urejena zemljišča le v Skriljah, sicer na leto pridelata okrog dvajset ton hrane. Po njuni doma pridelani zelenjavi največ povprašuje tisti segment kupcev, ki je za dobro hrano pripravljen odšteti nekoliko več. »Mislim, da težava ni v tem, da ljudje niso pripravljeni odšteti kakšnega evra več za dobro hrano. Večjo težavo vidim v tem, da večina ljudi misli, da smo konstantno preobremenjeni. Da nihče nima časa za nič. A pogovor z ljudmi vedno hitro steče, pa tudi čas zanje se dobi,« meni Nejc. Na vprašanje, kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi, odgovarja, da je preživeti s kmetijo danes brez dvoma težje kot nekoč. »Če gledamo generacijo ali dve nazaj, prodaja nikoli ni bila težava, saj so obstajale zadruge, ki so odkupile vse. Danes je drugače, biti moraš precej inovativen. Seveda moraš vedno vedeti, do kje greš in kolikšne so tvoje zmožnosti. Mi smo brez dvoma posebni v tem, da nimamo želja, da bi proizvodnjo hrane večali v nedogled. Prav tako naš cilj ni povečevati obdelovalnih površin. Zato inovativnost kmetije vidim zlasti v tem, da se poskušamo kupcem kar najbolj prilagoditi, tudi na področju dostave,« pojasnjuje Nejc.

Kot ugotavlja Andreja, je prav oseben odnos do kupcev tisti, ki ga slednji nadvse cenijo, in zaradi česar tudi pridobivajo nove odjemalce zelenjave. »Spoznava jih osebno. Naši kupci so zelo različni, imajo od 30 do 80 let. Rada jih poslušam, hkrati pa jim odgovoriva na vsa vprašanja, ki jih imajo. Izmenjujemo si celo nasvete, kaj kuhati in katere sestavine pri tem uporabiti,« pove. »Imamo pa tudi kupce, ki nas pokličejo in povprašajo, ali lahko pridejo pogledat našo kmetijo. Mi smo vedno pripravljeni na takšne obiske, vedno se pogovorimo, skuhamo kavo in jim pokažemo, kaj počnemo. Na ta način se ljudje tudi odločijo, da bodo sodelovali z nami,« razkriva. Ali kot doda Nejc: »Lahko bi rekli, da so naša vrata vedno priprta. Za naše kupce imamo namreč vedno čas.« Ob vsem zapisanem ne gre prezreti, da zakonca Bajc na svoji kmetiji vse opravita sama. »Otroci pomagajo toliko, kolikor je primerno za 11-letnika, 10-letnika in 7-letnico, najmlajša dva pa sta za takšna opravila še premajhna. Najini starši so še vsi delovno aktivni, tako da kaj več kot popasti malo na vnuke niti ne zahtevava od njih,« se strinjata sogovornika. Enotna sta si tudi v tem, da svoje kmetije ne bi rada spremenila v podjetje, zato o kakšni dodatni delovni sili v tem trenutku ne razmišljata. »Sam se ne čutim poklicanega, da bi imel podjetje. Biti kmet pa je poklic, ki ga rad opravljam, in v tem najdem veliko veselja,« ne skriva Nejc.

Tudi zelišča, mikrozelenje in veliko idej za prihodnje

Torej jima ni bilo nikoli žal, da sta se odločila za takšno pot? »Zelo lepo je, da je naša družina toliko časa skupaj, sploh zdaj, ko so otroci še mlajši. Zaenkrat mi ni žal, bomo pa sproti videli, kako se bo vse skupaj obrnilo. Kmetovanje ni delo za osem ur. Če ne drugega, moraš veliko razmišljati, kaj boš počel, da bo šlo vse skupaj naprej. Dela je veliko, a sva se že zdavnaj sprijaznila, da pač nikoli ne bo vse narejeno,« odgovarja Nejc, ki ocenjuje tudi, da je s kmetijo mogoče preživeti. »Če še velja rek naših nonotov, da je skromnost lepa čednost, lahko živim kot kralj. V resnici si kot kmet lahko krojim svoj čas, medtem ko si marsikdo v svoji službi tega ne more privoščiti. Zame je tako v redu, tudi brez dragega avtomobila lahko povsem lepo živim. Upam, da bo tako tudi ostalo,« razmišlja. In načrti za naprej? Kot priznavata zakonca Bajc, so ti povezani zlasti z možnostjo predelave zelenjave. »Lani sva tako že poskusila s pridelavo mikrozelenja, s čimer želiva nadaljevati tudi letos. Na kmetiji imava tudi nekaj zelišč, ki jih prodajava sveža, prav tako pa jih sušiva. Njihovo pridelavo bi rada še nekoliko povečala. Sama pa imam tudi ideje za organizacijo različnih delavnic za otroke, kjer bi spoznali življenje na kmetiji. Glede na to, kaj bi otroke zanimalo, bi jih lahko tudi usmerjala,« razkriva Andreja.

Skupaj z možem se že zdaj strinjata, da svojih otrok ne bosta obremenjevala s pričakovanji, da nekoč prevzamejo kmetijo in delo na njej. »Vsak naj izbere svojo pot. Tudi če se nihče od njih ne bo odločil za kmetijo, nama bo prav. Zemlja ne bo nikamor odšla, jo bomo imeli pa za samooskrbo,« skleneta.