»Čedalje več ljudi ceni kakovostno in doma pridelano hrano«

Tokrat smo se odpravili v Selo, na najvišjo točko vasi sredi Vipavske doline, kjer domuje samooskrbna Kmetija Bratož. Verjeli ali ne, toda skoraj vse – izjema so le olje, sladkor, sol in malo mleka – pri Bratoževih pridelajo doma, tako da jim v trgovino skoraj ne bi bilo treba hoditi. In kar pridelajo zase, tudi tržijo. To pa z drugimi besedami pomeni, da je njihovim kupcem na voljo le najbolj kakovostna in doma pridelana hrana. Od lanskega leta so dobrote s Kmetije Bratož na voljo tudi na ajdovski tržnici, kjer so jih kupci lepo sprejeli, predvidoma drugo soboto v oktobru pa bosta Ingrid in Kristjan na tržnici organizirala dan krompirja. Če hočete spoznati in hkrati tudi degustirati različne sorte krompirja, zdaj torej veste, kam morate zaviti 14. oktobra.

A pojdimo lepo po vrsti in Kmetijo Bratož najprej predstavimo. »Priimek Bratož je v Selo prišel s prihodom mojega očeta, ki je bil s Podrage in se je v Selo poročil leta 1972. Mama izhaja iz družine Bavčar in kmetija je bila tu že prej, a seveda ne v takem obsegu, kot ga ima zdaj. S kmetijstvom so se Bavčarjevi ukvarjali zgolj za lastno porabo, sicer pa so bili tu mizarji. Mizarsko dejavnost je prevzel brat mojega starega očeta, slednji pa je obdržal kmetijo in jo nekoliko povečal. Mi smo usmerjenost kmetije, ki se je ukvarjala z različnimi dejavnostmi, ohranili, saj se nismo specializirali zgolj za eno panogo. V tem trenutku skupno obdelujemo med 23 in 25 hektarji površin. Naša prioriteta sta brez dvoma vinogradništvo in vinarstvo, saj vino predstavlja največji vir dohodka kmetije, s trtami pa imamo v tem trenutku zasajenih tri hektarje površin. Računamo, da bomo že kmalu uredili dodaten hektar vinogradov. Poleg tega pridelujemo zelenjavo in sadje, kjer je poudarek predvsem na pridelavi zgodnjih sort, redimo pa tudi prašiče in govedo. Imamo okrog 15 prašičev in ravno toliko goveda, zanje pa pridelujemo tudi krmo, zlasti koruzo in ječmen. Največ naših površin pokosimo, da hrane za živali nikoli ne zmanjka,« pravi Kristjan Bratož. Seno potrebujejo predvsem za govedo, a ne sme ga zmanjkati niti za tri šetlandske ponije, ki so eni od ljubljenčkov na kmetiji in smo jih imeli med obiskom tudi priložnost spoznati.

V Novi Gorici imajo radi domače, odprto vino

Kot pove gospodar kmetije, ki je pred dobrim desetletjem skupaj z ženo Ingrid kmetijo prevzel od svojih staršev kot mladi prevzemnik, so Bratoževi danes kot družina oziroma kmetija praktično samooskrbni, saj kupujejo le mleko – doma imajo namreč krave dojilje - , olje, sladkor in sol, vse ostalo pridelajo sami. »Leta 2008 smo se doma odločili, da zaradi nizkih odkupnih cen ne bomo več pogodbeniki za Klet Vipava. Takrat smo najprej začeli sami tržiti grozdje, zatem pa smo uredili klet, tako da lahko sami prodajamo vino,« pojasni Kristjan Bratož. V Bratoževih vinogradih od belih sort gojijo rebulo in malvazijo ter pinot in sauvignon, od rdečih sort pa merlot, barbero in cabernet sauvignon. V ponudbi imajo še belo in rdečo zvrst, torej mešano vino. »Tega vina tudi največ prodamo. Obe zvrsti nastajata tako, da mešam že nastalo vino,« poudari gospodar kmetije. »Kristjanovi starši nam seveda pomagajo. Tast bdi nad trtami, tako da večji delež del v vinogradih opravi on, poskrbi pa tudi za živali. Čeprav ima 76 let, je tudi letos trte obrezal sam, ob pomoči soseda,« dodaja Ingrid Bratož. V Novi Gorici, v Hiši mesa na Delpinovi ulici, imajo vinotoč, kjer prodajajo belo in rdečo zvrst. »Ko smo se v Novi Gorici zmenili za prodajo vina, si nisem mislil, da ga bomo toliko prodali. Konkurenca je res močna, a v Novi Gorici je veliko briškega, ne pa tudi vipavskega vina. In očitno imajo ljudje radi domače, odprto vino, oziroma našo belo in rdečo zvrst, saj po drugih vrstah naših vin ne povprašujejo,« priznava Kristjan Bratož. Bratoževo vino pa poznajo tudi drugod po Sloveniji, še zlasti na Gorenjskem, Idrijskem, pa tudi v Izlakah, Trbovljah in Domžalah. »Tam imamo nekaj močnih odjemalcev, ki k nam prihajajo tudi po zelenjavo in krompir. Pravijo, da je primorski krompir celo boljši od gorenjskega,« zadovoljno pove njegova žena Ingrid.

V proizvodnji imajo kar deset sort krompirja

Prav zgodba o krompirju, ki ga pridelujejo pri Bratoževih, je nadvse zanimiva. V proizvodnji imajo namreč kar deset sort krompirja, zadnja tri leta pa na kmetiji opravljajo poskuse, kako se obnašajo in uspevajo različne sorte. »Zastopnik za slovenski krompir določi, katere sorte krompirja bomo na kmetiji posadili. Od vsake sorte dobimo po eno vrečo krompirja, torej 25 kilogramov. Ta krompir posadimo, nato pa spremljamo njegovo vegetacijo in kako se določena sorta krompirja obnaša v našem okolju. Potem izkopljemo deset grmov ter krompir stehtamo in ocenimo po obliki, barvi in morebitnih boleznih. Te podatke potem damo zastopniku,« pojasni Ingrid Bratož. Lansko leto so imeli na Kmetiji Bratož celo dan krompirja, na katerem so imeli strokovnjaki predavanja, ogledati si je bilo mogoče različne sorte ter tudi degustirati jedi iz krompirja, celo pravo krompirjevo torto. »Za letos se dogovarjamo, da bi na ajdovski tržnici drugo soboto v oktobru pripravili dan krompirja in ljudem predstavili, da je vsaka sorta krompirja nekaj posebnega. Nekateri menijo, da je krompir pač krompir, a to seveda ne drži. Vsaka sorta ima svoj namen in dobro je, da bi ljudje o njih izvedeli čim več,« je trdno prepričana.

Odkar se Bratoževi s svojimi dobrotami predstavljajo na ajdovski tržnici, so v ponudbo vključili tudi štiri sorte krompirja, dve rdeči in dve beli. »Lahko rečem, da smo nekatere ljudi v enem letu naučili, da hočejo točno določeno vrsto. Midva dava ljudem tudi letake z opisom posamezne sorte krompirja, da lahko še bolj spoznajo sorte in njihovo uporabnost,« ocenjuje Kristjan Bratož. In kakšne rezultate so dali dosedanji poskusi na njihovi kmetiji? »Zaenkrat zelo lepo uspeva sorta riviera, ki je zgodnja sorta, in z njo pridemo najprej na tržišče. Potem je sorta la strada, ki je tudi zgodnja sorta in ima znotraj belo meso. V ponudbi imamo namreč krompir z belim in rumenim mesom, saj poskušamo ustreči različnim željam naših strank. Zelo lepo se obnese tudi sorta esmee, to je srednje zgoden rdeč krompir. Potem imamo še sorto gatsby, ki ga imamo na kmetiji drugo leto in tudi zelo lepo obrodi,« ugotavlja Ingrid Bratož. V poskusu so seveda še druge sorte, zanimivo pa je, da je cena vseh sort krompirja pri Bratoževih enaka. »Dogaja se, da obstaja sorta, s katero so bili ljudje zadovoljni, a potem izgine s tržišča. Seveda moraš imeti alternativo, in če stvari ne spremljaš že malo prej, si naenkrat brez sorte. Druga stvar pa je prepričati ljudi, da je nova sorta, ki jo ponudiš, dober približek, če že ni ista kot tista, ki je ni več na tržišču,« izpostavlja Kristjan Bratož. Pritrjuje mu žena Ingrid, ki je bila na Biotehniški šoli v Šempetru dolga leta vodja vrtnarske postaje. »Tam smo opravljali razne poskuse, in lahko rečem, da med sortami krompirja obstajajo velike razlike, pa pri sortah drugih vrst zelenjave, na primer pri paradižniku, tudi. A se ljudje tega še velikokrat premalo zavedamo«.

Kupce na tržnici povabijo na svojo kmetijo

Med vrtninami na kmetiji poleg krompirja največ prodajo še zimskega vrtanega radiča, ki uspeva na poldrugem hektarju površin. »Prodajo uspešno peljemo,« priznava gospodar kmetije. Zelo dobro sodelujejo s Kmetijskima zadrugama Idrija in Tolmin, saj prodajajo direktno v njune trgovine. Pa je ljudem danes težko odšteti nekoliko več za dobro in doma pridelano hrano? »Obstajata dve vrsti kupcev. Tisti, ki gledajo za vsak cent, in tisti, ki gledajo na kvaliteto. Mislim, da je čedalje več ljudi takih,« meni Ingrid Bratož. »Če so bili ljudje večkrat prevarani, se radi tudi prepričajo, da je hrana, ki jo ponujamo, res naša in iz Vipavske doline. Jaz marsikoga, ki me obišče na tržnici, povabim, naj si pride pogledat našo kmetijo. Včasih se tudi nekoliko pošalim, ko me vprašajo, če prodajam svoj krompir, in kupce povabim, naj ga pridejo pobirat,« priznava njen mož Kristjan. Oba pa poudarjata, da hrana, ki jo ponujata na tržnici ni zelo raznolika, je pa kakovostna, sezonska in domača. Letos je pridelek kmetije precej obtolkla toča, a kot ugotavljata, kupci to razumejo. »Ljudje na tržnici raje vidijo kakšno 'napakico' na plodu, kot da hrana ne bi bila pridelana doma,« se strinjata.

In kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi? »Kmet mora biti vse. Najprej seveda kmet, ki primarno skrbi za pridelavo, pa tudi krajino. Če nas kmetov ne bo, tudi krajina ne bo tisto, kar je. Poleg tega moraš na kmetiji znati tržiti svoje pridelke in jih znati spraviti v promet. Pa tudi opazovanje vremena danes ni nepomembno. Že v preteklosti so kmetje opazovali nebo in se ravnali po nekem ključu v različnih letnih časih, ki jih zdaj skorajda ni več. Tu bo izziv nas, pridelovalcev, v prihodnje zelo velik. Treba bo namreč zagotoviti tudi semena in sadike, ki se bodo drastično spremenjenim vremenskim razmeram prilagajale. In seveda bo treba v Vipavski dolini čim prej zagotoviti namakalni sistem, saj brez vode ne bomo naredili nič. Nekatere kulture, na primer jagode, ki bi se odlično prodajale, ne dopuščajo napak in njihova pridelava brez namakanja preprosto ni mogoča,« meni Kristjan Bratož. Svoje v zadnjih letih dodajajo težave z divjadjo in divjimi prašiči, ki uničujejo pridelek. »Kmetje, naravovarstveniki in lovci bomo morali biti v prihodnje bolj v sožitju. Seveda živali ni treba kar streljati, a če se pojavlja gospodarska škoda, je treba populacijo zmanjšati. Divjadi je žal preveč. Podobno trdim za področje varovanja narave. Reko Vipavo bi bilo treba regulirati na ravni občine in države, a ker je tu območje Nature 2000, ne moreš praktično narediti ničesar. Če bi država na tem področju pokazala več posluha, bi bilo lahko veliko bolje,« ocenjuje.

V načrtu še prostor za večje skupine gostov

Sicer pa imata delavna lastnika Kmetije Bratož tudi za prihodnje veliko načrtov. »Rada bi razširila ponudbo sadja, sploh zgodnjih sort breskev, po katerih je veliko povpraševanja. Želim si tudi kakšno drevo fige več, saj so tudi fige tržno zanimive, podobno kot lubenice, melone in jagode. A dokler ni namakanja, se ne moramo podati v to zgodbo, ker bi bilo preveč stroškov z zalivanjem,« priznava Ingrid Bratož. Lani so posadili 50 dreves jabolk, radi bi jih še toliko. Trenutno imajo na kmetiji 70 dreves jabolk in 40 dreves breskev, ki pa počasi umirajo, zato jih morajo stalno obnavljati. Tu so še češnje ter nekaj hrušk in našijev, ki se jim bodo mogoče v prihodnje pridružile še marelice. »Zaradi toče bi radi vsaj njivo s plodovkami pokrili z mrežo, da bi pridelek lahko zaščitili,« dodaja. Gospodar kmetije pa si želi, da bi nad kletjo uredil prostor, kjer bi lahko sprejel en avtobus ljudi, in jih postregel, saj po tovrstni ponudbi precejšnje povpraševanje. »Zato bi rad v nekaj letih uredil primeren prostor za večje skupine ljudi,« priznava.

Besedilo in foto: Katja Željan