»Kupcem, ki s cenami izsiljujejo, bi bilo včasih primerno tudi zapreti vrata«

Rajko Črv, ki se na svoji kmetiji ukvarja s sadjarstvom, zelenjadarstvom in pridelavo krompirja, zase pravi, da kmetuje, odkar pomni. Že doma v Velikih Žabljah so imeli kmetijo in ko se je pred 37 leti preselil na Cesto, v Nemškarco, si je pri ustvarjanju doma ob plači pomagal še s kmetovanjem. »Takrat sem imel po hektar breskev, krompirja in radiča, a sem v tedanjih razmerah s pridelkom iztržil več kot danes. V zdajšnjih časih takšna kmetija sploh ne bi več mogla obstajati,« priznava. Danes na štirih hektarjih površin vzgaja različne vrtnine, dva hektarja sta posajena s krompirjem, še štirje hektarji pa so namenjeni sadovnjakom. Dela mu v 365 dneh v letu skoraj nikoli ne zmanjka, seveda pa mu na pomoč priskočijo tudi delovni in zanesljivi pomočniki.

Da je temu res tako, lahko samo prikimam med sprehodom po lepo urejenih nasadih zdravih in velikih paradižnikov, kumar, bučk, jajčevcev in paprik, ob pogledu na resnično obilno letino krompirja ali med krajšo ‘ohladitvijo’ v domači hladilnici, kjer na kupce čakajo tudi sočne breskve. Na vprašanje, kako zahtevno je za pridelovalca vzgajati toliko različnih kmetijskih kultur, Rajko Črv odgovarja, da takšna odločitev zagotovo zahteva maksimalno angažiranost. »Praktično vse pridelano sadje in vrtnine prodam v javnih zavodih in trgovinah kmetijskih zadrug, in sicer od Gorenjske do Soške doline, pa še območje Idrije lahko štejem zraven,« pravi. Krompir s kmetije Črv kupce najde kupce kar v lokalnem okolju, saj je lokalna ponudba skromna, v Vipavski dolini pa je kmetija ena večjih pridelovalcev. »Ponujamo tri sorte krompirja: najbolj zgoden in nadvse okusen je rumenomesnati Colombo, Marabel velja za najboljjšo in vsestransko uporabno sorta odličnega okusa, Monte Carlo pa je z rdečo kožico in belim mesom nadvse dobrodošel v kuhinjah javnih zavodov. Te sorte krompirja na kmetiji pridelujemo že vrsto let in verjetno jih bom ohranil tudi v prihodnje. Letošnja letina je kljub vremenskim nevšečnostim dobra, računamo, da bo pridelek večji od povprečne letine,« zadovoljno pove Rajko Črv.

Zelenjadarstvo je delovno zahtevna panoga

Med vsemi kmetijskimi dejavnostmi, s katerimi se ukvarjajo na kmetiji Črv, je po mnenju gospodarja najbolj zahtevno zelenjadarstvo. »Potrebnega je veliko znanja, saj ima človek opravka z različnimi kulturami, vsaka pa ima svoje zahteve in pri vsaki se lahko pojavijo različne težave. Tudi način trženja je pri zelenjadarstvu povsem drugačen kot pri drugih kmetijskih panogah. Skratka, gre za delovno zahtevno panogo, ki brez vode nikakor ne more uspevati,« ocenjuje Rajko Črv, čigar nasadi paradižnikov, bučk, jajčevcev, kumar in paprik seveda premorejo stalno namakanje. Na kmetiji, ki ima danes kar dvanajst hektarjev površin, so svoj prostor našli tudi sadovnjaki češenj, marelic, breskev in kakijev. »Verjetno smo letos na Vipavskem pobrali največ češenj za prodajo, in sicer kar šest ton. Prav toliko jih je razpokalo: nekaj jih je ostalo na drevesih, nekaj pa smo jih fermentirali za žganje. Trudimo se namreč, da ne bi ničesar zavrgli,« poudarja Rajko Črv. Po njegovih besedah je za dobro kondicijo nasadov češenj treba skrbeti celo leto. »Ko češnje obereš, je treba drevesa zaščititi proti boleznim listja, kar omogoča boljši nastavek dobro razvitih cvetov za naslednje leto. Če je češnja dobro prehranjena in negovana, rodi redno in dobro vsako leto, seveda ob ustreznih vremenskih razmerah,« ocenjuje sogovornik. Kot dodaja, so imele češnje na njegovi kmetiji letos kar za tretjino nastavkov več, kot je potrebno za optimalni pridelek, a so poznejša deževna obdobja povzročila precej pokanja. »Posledično je bila količina češenj za prodajo manjša, sicer bi lahko pobrali bistveno več,« je prepričan Rajko Črv.

Kot ugotavlja, pa češnja na kmetiji ni najzahtevnejša sadna sorta, temveč je to breskev. Tudi zato, ker zahteva ustrezna zaščito pred različnimi boleznimi in škodljivci skozi najdaljšo vegetacijo do obiranja med koščičarji. »Zato je treba biti resnično pozoren na to, da ti katero opravilo pri ustrezni zaščiti te sadne vrste ne uide, sicer je lahko pridelek občutno manjši ali pa ga sploh ni,« priznava. In če so imeli pridelovalci breskev v Vipavski dolini v preteklosti s pomočjo organiziranega odkupa v Kmetijskem kombinatu in Kmetijski zadrugi Vipava dobre povezave do velikih trgovin in predelave, danes ni več tako. »Zdaj se moramo pridelovalci sami angažirati za prodajo, kar nam vzame približno tretjino časa, ogromno je tudi stroškov s potmi in embalažo. Lokalnega odkupa praktično ni, javni zavodi so zaradi počitnic manj aktivni, veletrgovci pa se oskrbujejo iz borz izven Slovenije. Na lokalnem trgu je breskve težko prodati, zato smo primorani kupce poiskati izven doline,« je kritičen Rajko Črv. Kot ocenjuje, bi morali javni zavodi in ustanove pridelke v večji meri kupovati od lokalnih pridelovalcev, če bi si resnično prizadevali za lokalno pridelano hrano na krožnikih svojih uporabnikov. »Javni zavodi lahko do 20 odstotkov hrane naročajo izven razpisov v lokalnem okolju, kar je glede na obseg pridelave lokalnega okolja za kmetije že uspeh, a se javni zavodi za lokalno pridelavo odločajo v premajhni meri. Na tem področju bi se lahko marsikaj spremenilo, a se v to pravzaprav nihče ne spušča,« ugotavlja.

Pridelava breskev v Vipavski dolini nazaduje

Pa vendar – letos kupcev za breskve ne manjka, tudi zato, ker so bile zadnje tri letine resnično skromne. »Sam imam za prodajo večje količine tega sadja. Res je tudi, da je letošnja letina breskev dobra, a po drugi strani pridelava tega sadja v Vipavski dolini seveda ni več to, kar je nekoč bila. Nihče namreč ne razmišlja več o obnovi nasadov. Kot nekdanji kmetijski svetovalec ugotavljam, da pridelava breskev v Vipavski dolini nazaduje. Mladih, ki bi se ukvarjali s to dejavnostjo, ni ali pa jih je zelo malo, tisti, ki se borijo in trudijo, pa se morajo resnično močno angažirati in so preobremenjeni,« meni Rajko Črv. Na vprašanje, kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi, pa odgovarja: »Kmetovanje zahteva vsestransko sposobnega človeka, pridelava ni enostavna, upoštevati je treba številne predpise in standarde. Inovativen moraš biti, če se odločaš za predelavo, inovativen moraš biti pri načinih prodaje. Tisti, ki pridelujemo velike količine, se seveda ne moremo pojavljati na tržnicah, ker za to preprosto ni časa. Tisti, ki imajo manjši pridelek, lahko z lepo in dobro hrano na tržnicah dosežejo višjo dodano vrednost, s čimer je mogoče razvijati kmetijo. Prodajati na tržnici pa nikakor ni enostavno, to je treba vedeti,« zatrjuje Rajko Črv.

Okusa in arome vipavskih pridelkov v diskontih ne ponujajo

Pa so ljudje za dobro in lokalno pridelano hrano danes pripravljeni plačati več? Sogovornik meni, da temu ni tako. »Večina ljudi na kmetijah pričakuje nižje ali primerljive cene s tistimi v trgovskih centrih, pa naj ima kmetija oznako ekološke ali integrirane pridelave. Najdejo se tudi ljudje, ki dobesedno izsiljujejo in ne cenijo truda, ki je vložen v lokalno pridelavo,« izpostavlja. Cene na trgovskih policah so po njegovih besedah največkrat tudi izhodišče za prodajo kakovostne in lokalno pridelane hrane. »Naša flišna tla in klimatske razmere, vključno s sončnim in sušnim podnebjem, dajejo vipavskim pridelkom okus in aromo, ki ju velike trgovine in diskonti ne ponujajo,« je trdno prepričan Rajko Črv. »Ne vem, zakaj bi morala biti hrana, ki jo pridelamo z večjimi stroški, cenejša od tiste v trgovinah. Velikokrat imam občutek, da za neko višjo, dodano vrednost lokalno pridelane hrane kupcev preprosto ni«.

Kot poudarja, glede prihodnosti kmetijstva ni črnogled, saj je v tej branži že od nekdaj, ne ve pa, v kakšno smer bo šel prihodnji razvoj kmetijstva. »Ljudje so v Vipavski dolini v osemdesetih letih z navdušenjem sadili sadje, delali vinograde in hleve. V zadnjih dvajsetih letih sta se reja govedi in pridelava mleka vsaj prepolovili, pridelava breskev je upadla za skoraj 70 odstotkov, ohranjata se le češnja in marelica, ker imata nekoliko večjo dodano vrednost, vrtnarskih kmetij je le še za vzorec. Vinogradništvo - seveda na kmetijah z lastno pridelavo vin - je še najbolj perspektivno, saj omogoča razvoj in delovna mesta mladim,« ocenjuje sogovornik. »Če mladi s kmetovanjem ne bodo dosegli vrednosti delovne ure, ki bi bila primerljiva vsaj s prihodki zidarja, razvoja ni pričakovati. V razmerah globalnega trga in nekonkurenčnosti uvoženi hrani, tudi zaradi neurejenega namakanja, je težko napovedati, v kolikšni meri se bo kmetijstvo ohranilo in kdaj se bo zgodil preobrat na bolje,« meni Črv. Tudi sam ne dela kakšnih večjih načrtov za prihodnost, saj za delo na kmetiji še nima primernega naslednika. »Kmetoval bom še naprej zaradi mojega osebnega prepričanja in načina življenja ter kot ostali kmetje čakal na boljše čase,« pravi.