»Ljudje se k nam vračajo, saj vidijo, da je pri nas doma kakovost«

Janeza in Urško Capuder, gonilni sili Kmetije Kibrčevi v Vrtovinu, smo obiskali na vrhuncu sezone obiranja oljk. Dela jima ni manjkalo, saj je bilo treba v zgolj nekaj dneh pobrati glavnino pridelka v oljčniku, ki šteje skoraj 350 dreves. Čeprav lanska in letošnja letina oljk po količinah nista bili ravno po željah oljkarjev, so bili plodovi oljk pri Capudrovih letos lepi, k čemur sta zagotovo pripomogla ureditev namakalnega sistema in foliarno gnojenje. Kljub suši, škodljivcem in drugim vremenskim nevšečnostim, ki zadnji dve leti oljkarjem povzročajo sive lase, je delu pridnih rok na kmetiji uspelo ohraniti izjemno kakovost. Njihovo ekstra deviško oljčno olje, ki ga tržijo pod blagovno znamko Ortaona, je namreč lani osvojilo naslov šampiona na Festivalu oljčnega olja v Šempasu in zlato medaljo na mednarodnem ocenjevanju Nočnjak na Braču.

Kmetija Kibrčevi v Vrtovinu ima dobre štiri hektarje obdelovalnih površin. Gre za mešano kmetijo, kjer poleg nekaj goveda gojijo predvsem češnje in oljke, pridelujejo pa tudi krompir in zelenjadnice. Z oljkarstvom so se začeli ukvarjati leta 2007, ko so približno na hektarju površine, kjer so bili prej gozd, sadovnjak in pašnik, uredili oljčnik. Že leto kasneje so v njem posadili skoraj 350 dreves: od tega sta dve tretjini površin zasajeni z Istrsko belico, nekaj je zgodnje sorte Maurino, preostanek pa predstavlja sorta Leccino. Oljčnik je zasajen v terasah, drevesa pa so cepljena iz slovenskega matičnjaka na divjako, predvsem zaradi tega, da lahko naredijo boljši koreninski sistem in da tako lažje črpajo vodo in hranila. »V letošnjem letu smo uredili tudi namakalni sistem, vse cevi smo dali v zemljo in jih povezali z javnim vodovodom. Od pomladi do jeseni, ko je bila suša najhujša, smo tako lahko oljčnik stalno namakali, seveda izven periodike, ko je bilo namakanje prepovedano. Zalivali smo predvsem v nočnem času, tako da smo sušo nekako prebrodili in so plodovi na drevesih lahko obstali,« nam je med obiranjem oljk razložil Janez Capuder. Naj dodamo, da so bili lani pri Capudrovih eni redkih, ki so sploh imeli letino oljk. Letos bo pridelek nekoliko večji od lanskega, čeprav še zdaleč od povprečne letine. »Če bi bila letina normalna, bi morali pobrati med 7 do 10 ton oljk, kar pomeni od 1000 do 1200 litrov olja. A bomo letos zelo zadovoljni že, če bomo pridelali okrog 500 litrov olja,« priznava sogovornik.

Oljke v slanici in celo v likerju

Kljub temu se lahko pohvalijo z lepimi plodovi oljk, ki jih bodo odpeljali na stiskanje v Šmarje nad Koprom in do katerih sta jima brez dvoma pomagala namakanje in foliarno gnojenje. Rezultati truda in pridnih rok seveda niso izostali. »Lani smo za sortno oljčno olje Maurino osvojili naslov šampiona na Festivalu oljčnega olja v Šempasu, na mednarodnem ocenjevanju Nočnjak na Braču pa smo za mešano olje prejeli zlato medaljo. Poleg tega tudi razgrenjujemo oljke sorte Štorta, letos smo dali v slanico sorto Maurino, pripravljamo pa tudi oljčni liker. Pokažemo lahko kar precej in smo zadovoljni, čeprav je res, da imamo veliko dela,« priznava Janez Capuder. Na vprašanje, kolikšno je zanimanje za njihove proizvode, ki se lahko pohvalijo z resnično visoko kakovostjo, pa odgovarja: »Veliko večino prodamo doma, k nam pa prihaja tudi čedalje več tujcev, predvsem iz nemško, pa tudi angleško govorečega okolja. Kupci vedno najdejo pot do nas. Prisotni smo na večjih javnih prireditvah, prodajamo tudi v nekaterih trgovinah, na primer v Mlinotestu. S prodajo dejansko nimamo težav, stalno pa iščemo nove kupce, predvsem butične. Lani, ko je bilo oljčnega olja malo, nekaterim kupcem nismo mogli postreči s tolikšnimi količinami, kot so želeli. A ljudje so to razumeli. Se pa ljudje k nam vračajo, saj vidijo, da je pri nas kakovost doma«.

Oljčno olje je najbolj potvorjeno živilo na svetu

So torej ljudje za višjo kakovost pripravljeni plačati tudi nekoliko več? »Tisti, ki hoče imeti kakovostne proizvode in mu kakovost hrane veliko pomeni, bo zanjo plačal višjo ceno. Kar me žalosti, je, da lahko v trgovinah kupiš zelo različna oljčna olja, največkrat pa tisto olje, za katerega kupec odšteje 10 evrov za liter, ni ravno visoke kakovosti, čeprav piše na etiketi, da ekstra deviško oljčno olje. Mnogo ljudi niti ne ve, da je oljčno olje najbolj potvorjeno živilo na svetu. Največje pridelovalke, kot so Španija, Italija, Grčija, Alžirija in Tunizija, imajo na stotine hektarjev nasadov z zgolj enim lastnikom. Ta seveda ni sposoben pobrati vseh količin v času tehnološke zrelosti oljk, ampak to naredi tudi kasneje, ko ima to že kvarne vplive. Taka olja potem v laboratorijih predelajo in jim dodajo razne kemijske stvari, da kvarne vplive poberejo ven, kar ostane na koncu, pa je dejansko čista mast. Tej dodajajo barvila iz listov in drugih kemijskih snovi, na koncu dodajo tudi nekaj ekstra deviškega oljčnega olja in s takšnim vzorcem gredo potem v uradni laboratorij. Ko vzorec dobi vse certifikate, da je to ekstra deviško oljčno olje, gre v stekleničenje. A velikokrat se zgodi, da je takšno olje že v začetku žarkosti, ko pride na trgovske police. Mi stojimo za svojim delom in svojo blagovno znamko, zato tudi vse stekleničimo in ne dajemo rinfuze,« poudarja Janez Capuder. Doslej so bili stroški za pridelavo litra ekstra deviškega oljčnega olja, ki ga tako kot vse ostale proizvode tržijo pod blagovno znamko Ortaona, prodajali za 16 evrov, a zaradi dviga cen goriva, umetnih gnojil, škropiv, predelave v torklji, etiket in steklenic bodo ceno prisiljeni zvišati tudi sami.

V kmetijstvu moraš biti entuziast in delati s srcem

Ko beseda nanese na to, kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi, sogovornik meni, da je od kmetijstva težko živeti. »Včasih so rekli, da če nisi dober za šolo, boš dober pa za kmeta. A to je daleč od resnice. Če hočeš slediti novim smernicam in poskušaš ugotoviti, kaj neko drevo rabi in kako funkcionira, potrebuješ ogromno znanja. Sploh če pričakuješ tudi ustrezno kakovost, ki naj bi jo drevo dalo s svojimi plodovi. Ampak to je le en del zgodbe. Proizvod je namreč treba tudi prodati in razvijati svojo dejavnost naprej, kar seveda terja velike finančne vložke. Če nisi entuziast in ne delaš s srcem, potem si si v kmetijstvu nakopal Sizifovo delo. Tudi ni dobro, da ves čas razmišljaš  – čeprav je to po eni strani osnova – , da moraš toliko in toliko zaslužiti. Že v eni uri si včasih lahko ob letino zaradi pozebe ali sodre, poleg suše seveda. Veliko pomeni tudi znan obraz čez eno leto, ko te nekdo ponovno obišče in se oskrbi s sladkimi češnjami in oljčnim oljem « razmišlja Janez Capuder. Kmetija Kibrčevi je sicer zelo skoncentrirana, saj je skoraj v celoti urejena v terasah. Pogoji kmetovanja so tako zagotovo težji kot v dolini, čeprav so tukajšnje nekoliko višje lege nadvse primerne za gojenje oljk in češenj. Pri Capudrovih imajo v tem trenutku okrog 60 dreves češenj, večinoma zgodnjih sort, ki so zdaj stare dobrih deset let. »Za zgodnje sorte češenj smo se odločili predvsem zato, da nam jih ni treba škropiti. So pa te sorte, sploh ko pride do dežja, podvržene pokanju. Zadnja leta opažamo tudi neverjetno veliko škodljivcev, od marmorirane smrdljivke, do os in ptičev. Imamo solidno lego, le malce nam pri češnjah nagaja veter,« ugotavlja gospodar kmetije.

Za njeno širitev, pravi, ideje brez dvoma obstajajo, a hkrati poudarja, da mora biti to projekt celotne družine. »Kmetija v zdajšnji velikosti je za enega človeka zelo resna služba. Če bi imeli skupaj od 2,5 do 3 hektarje oljk, potem bi lahko eden ostal na kmetiji in živel od nje. Žena Urška je že zdaj doma, saj sva takšno odločitev sprejela ob veliki družini. Dva otroka sta sicer že pri kruhu, hčerka študira na fakulteti, sin obiskuje tretji letnik srednje strojne šole v Novi Gorici, naša najmlajša pa šesti razred v dobravski osnovni šoli. Delovne sile za delo na kmetiji je torej dovolj, čeprav nam ob večjih delih, kot je obiranje oljk, brez zunanje pomoči skoraj ne bi moglo uspeti,« sklene Janez Capuder.

Tekst in foto: Katja Željan