Reklame sploh ne rabijo, saj je povpraševanje večje od ponudbe

Je lahko radič promotor kulinarične ponudbe določenega območja? Je, še zlasti če je tako lep, kot je solkanski. Po svoji obliki je namreč še najbolj podoben rdeči vrtnici, le vonja nima. Ima pa zato naravnost izjemen okus. Njegove adute je opevala že avstro-ogrska gospoda, po besedah publicista Tonija Gomiščka, avtorja knjige Goriški radič, pa je ta povrtnina kot delo Leonarda da Vincija – »nikdar dokončana, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati«. Pridelovalci namreč sami pridobivajo seme, znanje pridelave se prenaša iz roda v rod, v odbiro najlepših radičev pa vlagajo ogromno energije in občutka za estetiko, da razvijejo čim bolj vrtnici podobno obliko te povrtnine, ki jo mnogi cenijo tudi kot antioksidant. Zato smo se tokrat odločili, da obiščemo kmetijo Koršič, v Solkanu največjo pridelovalko »sukenskega reguta«, kot vrtnini praivjo domačini. Koršičevi namreč vsako leto pridelajo med 700 kilogrami in tono tovrstnega radiča, o njegovi pridelavi pa so nam zaupali še marsikaj zanimivega.

Da je solkanski radič prava umetnina, ni dvoma. Dela z 'ustvarjanjem' rdeče vrtnice izjemnega okusa, ki jo cenijo kulinarični sladokusci od blizu in daleč namreč ni malo: spomladi posadijo korenike radiča za vzgojo semena, pri čemer odberejo zgolj tiste »rože«, ki povsem ustrezajo predstavi o popolnem radiču. Ko radič zacveti, je opraševanje prepuščeno čebelam. V bližini ne sme biti drugih cikorij, ki bi lahko pokvarile hišno selekcijo. Poleti spravijo soplodja radiča pod streho, kjer jih sušijo in nato omlatijo, da dobijo seme. Setev goriškega oziroma solkanskega radiča poteka v obdobju upada lune spomladi. Poleti ga večkrat požanjejo, da naredi čvrste korenine. Od pozne jeseni je z njim največ dela. Ko radič vsaj dvakrat ali trikrat »prime slana«, ga poberejo, zvežejo s koreninami v šopke in spravijo v topel in temen prostor. Šopke položijo v korita, prekrita z žagovino in zemljo. Navlažijo jih in pokrijejo s temno folijo. Po nekaj tednih zorenja nastanejo lepo oblikovane temno rdeče rožice v obliki vrtnice.

Ko je dela največ, radiču posvetijo tudi po 15 ur na dan

Koršičevi veljajo za večje pridelovalce solkanskega radiča. »Letina radiča je zelo odvisna od vremenskih razmer, poleg tega imam jaz službo, mož Boštjan pa opravlja dopolnilno dejavnost na kmetiji, tako da uspemo pridelati največ tono radiča na leto. Nekoč so na kmetiji Koršič pridelali tudi po tri tone tega radiča, a to je bilo med leti 1970 in 2000, ko so se moževi starši ukvarjali le s kmetijstvom,« pove Teja Koršič, ki hkrati priznava, da je postopek pridelave te vrtnine zelo zahteven in da cena 16 evrov za kilogram solkanskega radiča odraža trdo delo, ki ga morajo vložiti v njegovo pridelavo. »Mi ta radič sejemo od konca marca do sredine aprila, pri čemer se prilagajamo vremenu. Včasih smo ga sejali tudi kasneje, a to zaradi poletnih suš zdaj ne pride več v poštev. Radič potem bujno raste, dobi visoke zelene liste in ni niti malo podoben rdeči vrtnici. Poleti ga redno kosimo, da se okrepi korenina. Brati ga začnemo konec novembra, ko nastopi nekaj slan. A kot veste, se zadnja leta mraz pojavi zelo pozno. Seveda bi si želeli, da bi se to zgodilo že novembra, da bi radič lahko ponudili za božič, ko je največje povpraševanje po njem,« priznava. Šele ko nastopi mraz, se začne solkanski radič namreč drugače obnašati. Posušijo se mu stanski odvečni listi, njegovo srce pa postaja čedalje bolj rdeče. Nastopi čas za njegovo branje. »Takrat se pravzaprav šele začne pravo delo, v katerem pa je najtežje usklajevati pobiranje in čiščenje radiča, tu urnika dejansko ni. Po 15 ur dela na dan nama z možem tako ne uide,« poudarja Teja Koršič. Pri tem ne pozabi omeniti, da bi bila cena radiča zagotovo višja, če bi si pomagali z najeto delovno silo, a zaenkrat za delo poprime celotna družina. »Imava tri otroke, od tega nama starejša sinova veliko pomagata, najmlajši pa nas s svojimi pogovori zabava ob branju radiča. Najstarejši je študent, drugi dijak, a imata vsak svoje študijske oziroma šolske obveznosti, zato z nama seveda nista ves čas,« še dodaja.

Koršičevi radič silijo postopoma. Prostore v ta namen so uredili v nekdanjem hlevu, kjer ga silijo na žagovini. »Radič z njive postopoma nosimo noter, ko se sprosti prostor v hlevu. Tu imamo več parcel, kjer radič silimo različno dolgo. Ob koncu sezone je radič že po enem tednu 'zrel' za čiščenje, medtem ko ga je na začetku sezone treba siliti tudi po tri tedne. Seveda obdobje siljenja ne pomeni, da v tem času z radičem ni nikakršnega dela. Treba ga je zalivati in večkrat preložiti, da se ne pregreje in začne gniti. Radič 'dela' sproti, zato ga naenkrat seveda ne zmoremo zagotoviti več kot toliko. A na ta račun še nihče ni ostal brez, le včasih je moral počakati kakšen teden, da je prišel do njega,« pove Teja Koršič. Po njenih besedah so odjemalci te čudovite solkanske zimske rdeče vrtnice tako posamezniki kot gostinci. »V Italijo ga prodamo zelo majhen del, v Sloveniji pa so odjemalci praktično iz vse države,« priznava. Ko beseda nanese na to, kako inovativna mora biti danes kmetija, da preživi, odgovarja, da pravila, ki veljajo za prodajo drugih kmetijskih pridelkov, pri solkanskem radiču ne držijo. »Solkanski radič je posebnost in zato butičen. Kakšne posebne reklame za prodajo ne potrebujemo, saj kar drugi poskrbijo za to,« se zasmeji. In povpraševanje po njem je praviloma večje od ponudbe. »Lahko bi rekla, da se solkanski radič sam prodaja. Sicer pa drži, da moraš vsako stvar, ki jo pridelaš, znati tudi prodati. Pridelovalcev v Solkanu je vsako leto manj, starejši pridelavo počasi opuščajo oziroma imajo manjše količine radiča, mlajše generacije pa se do zdaj še niso odločile nadaljevati te tradicije. Nobeden od njih pa nima težav s prodajo, tudi mi ne. Konkurence se ne bojimo, ker vsakdo ni pripravljen vložiti toliko časa in truda, da bi to vrtnino pridelal. Nekateri s to dejavnostjo sicer poskusijo, a kmalu ugotovijo, da je z njo več težav kot koristi,« ocenjuje Teja Koršič.

Vsak pridelovalec ima svoje seme in vsak svojo (edinstveno) vrtnico

Pa bi lahko solkanskega radiča pridelali še več? »Vsako leto težimo k temu, da bi ga imeli malo več. A enkrat pride radič slabše ven – letos je bil bolj droben – , drugič nam nekoliko ponagajajo vremenske razmere, zato nam te želje še ni uspelo udejanjiti. Največja omejitev je delovna sila. Šlo bi, če bi del radiča pridelali strojno. V tem primeru bi potrebovali dodatna zemljišča, ki jih trenutno nimamo. Radič sicer pridelujemo čez mejo, v Italiji, na solkanskih poljih. Tam so namreč optimalna prst in razmere za pridelavo. To vrsto radiča smo poskušali pridelati tudi na površinah ob naših vinogradih v Solkanu, a je tam zemlja preveč ilovnata in težka, zato radiču ne ustreza. Uspeva namreč v prodnati zemlji,« pojasnjuje Teja Koršič. Kot dodaja, si italijanski sosedje pri pridelavi pomagajo s stroji in najeto delovno silo, kar se odraža tudi pri ceni radiča. V Gorici in okolici cena goriške vrtnice krepko presega 20 evrov za kilogram, na goriški tržnici pa se približuje 30 evrom za kilogram. Naj dodamo še, da ima vsak pridelovalec solkanskega radiča malce drugačen radič. Eden je bolj svetel, drugi temnejši, tretji ima bolj ravne liste, četrti bolj nazobčane, nekateri so bolj dolgi, drugi bolj nizki… Vsak kmet pa seme pridela sam in svojega semena praviloma ne deli z drugimi. »Semena je preprosto premalo, da bi ga delili. Sicer pa lahko vsakdo posadi korenino in na ta način pridela seme. Mi shranimo tistega najlepšega in najbolj močnega, ki se nam zdi najbolj optimalen in primeren za nadaljnjo pridelavo,« še pojasnjuje sogovornica.

Kmetija Koršič, katere prva omemba sega v daljno leto 1784, se poleg pridelave solkanskega radiča ukvarja še z vinogradništvom. Doma prodajajo odprto vino, s to dejavnostjo pa se bo, kot kaže, v prihodnje ukvarjal najstarejši sin, ki je zdaj študent Fakultete za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici. Kmetija Koršič ima v tem trenutku slaba dva hektarja vinogradniških površin. Ko je letina dobra, se lahko pohvalijo tudi s 10.000 litrov vina, ob slabši letini pa pridelajo med 6000 in 7000 litri žlahtne kapljice. Med rdečimi sortami prisegajo na merlot, med belimi na malvazijo, sivi in beli pinot ter chardonnay. Večinoma prodajajo mešano vino, v zadnjem času tudi malo več sortnega, in sicer merlot, malvazijo in sivi pinot. Pred desetletji, v 50. in 60. letih, pa vse do sredine 90. let prejšnjega stoletja, je bila to mešana kmetija, ki se je ukvarjala z vinogradništvom, sadjarstvom, zelenjadarstvom in poljedelstvom, za lastno rabo pa so imeli tudi krave, kokoši in prašiče. V 90. letih prejšnjega stoletja so se postopoma začeli (pre)usmerjati predvsem v vinogradništvo in pridelavo solkanskega radiča in tako se je začela pisati nova zgodba, ki je danes dobro poznana in dodatno utrjuje položaj »sukenskega reguta« na zemljevidu Goriške kot ene najbolj prepoznavnih kulinaričnih posebnosti tega območja.

Tekst: Katja Željan

Foto: arhiv Kmetije Koršič