»Nismo še tam, da bi vsi spoštovali delo slovenskega kmeta in kupovali domačo hrano«

Andreja in Jernej Zorn sta mlada, predana in zagnana sadjarja, ki se lahko v tem trenutku pohvalita že s 3500 drevesi jabolk, sliv, kakija, fig, hrušk, češenj in mandljev. Veliko večino dreves predstavljajo prav jablane, zato ne preseneča, da je njuna kmetija ena največjih pridelovalk jabolk v Vipavski dolini. Letošnja letina tega slastnega in nadvse zdravega sadeža je po nekaj slabih letih odlična, zato naša tokratna sogovornika ocenjujeta, da bodo na njuni kmetiji pridelali med 45 in 50 tonami jabolk. Obiskali smo ju med obilno založenimi nasadi, ko se je večina dela z obiranjem počasi približevala koncu.

Svoje prve nasade jablan je Jernej Zorn zasadil pred 22 leti, ko je končal Srednjo kmetijsko šolo. »Takrat smo posadili prvih 500 dreves, zatem pa smo nasade glede na prihodke počasi začeli širiti. V tem trenutku se kmetija lahko pohvali že s 3500 drevesi, največ je prav jablan. V zadnjih letih smo se odločili, da razširimo število zasajenih sadnih sort, saj lahko na ta način lažje prebrodiš težke čase in morebiten izpad dohodka, če katera od sadnih sort ne obrodi najbolje,« pojasnjuje. In od kod pravzaprav odločitev za pridelavo jabolk, ki predstavljajo približno 90 odstotkov vseh zasajenih dreves, ki jih ima Kmetija Zorn? »V jabolka sem se zaljubil že v srednji šoli. Breskve me niso zanimale, hotel sem pridelovati sadje, ki ga je mogoče relativno hitro nabrati in ki bi mi hkrati omogočalo dolgotrajno skladiščenje, zaradi česar bi bila tudi prodaja občutno lažja,« izpostavlja. Na Kmetiji Zorn namreč vse sadje skladiščijo doma, saj imajo tudi manjšo hladilnico. »Koliko časa bomo sadje lahko skladiščili, je sicer odvisno predvsem od pridelanih količin, a letošnja letina je naravnost rekordna,« dodaja sogovornik. Jabolka so pri Zornovih večinoma pobrali ob pomoči družinskih članov, občasno tudi prijateljev in znancev. »Že od avgusta prav vsak dan, ko prideva iz službe, nabirava jabolka. Tudi dopust sva vzela, da je bilo delo opravljeno, saj pridelujemo kar 14 sort jabolk, od poletnih, ki dozorijo že okrog 1. julija, do poznih jesenskih. Želiva si čim širšo razporeditev obiralne sezone, pa ne le pri jabolkih, temveč tudi pri drugem sadju, ki ga pridelujemo na kmetiji,« priznava Jernej Zorn.

Edini na Primorskem gojijo sorto pinova

Najbrž je skoraj odveč poudariti, da različne sorte jabolk pomembno popestrijo ponudbo kmetije. Različne sorte imajo različno strukturo, nekatere sorte so bolj kisle, a je po teh precej povpraševanja. Jernej Zorn je še posebej ponosen na sorto pinova, ki jo gojijo edini na Primorskem. Ta sorta jabolk ima čvrsto meso, je sočna in ni nikoli mokasta. Kot ugotavljata sogovornika, ljudje premalo poznajo značilnosti različnih sort jabolk, saj velika večina ljudi kupuje z očmi. »Seveda bi vsi radi bio sadje, ki naj bi bilo hkrati tudi čim lepše. Takšna kombinacija žal ni ravno pogosta. Naša jabolka imajo mogoče malce slabši izgled, a prisegamo na pridelavo s čim manj škropljenja,« razloži Jernej Zorn. Pritrjuje mu žena Andreja: »Tudi ko obiskujem ajdovsko tržnico, opažam, da želijo ljudje predvsem lepa, rdeča jabolka. Tudi če so druge sorte nekoliko bolj aromatične, bodo kupci še vedno izbrali lepa in rdeča jabolka. Če sta bili pred leti nadvse priljubljeni sorti zlati delišes in ajdared, zdaj vsi sprašujejo po rdečih jabolkih, zlasti po sorti fuji. Za to sorto so značilna kisla, sočna, trda jabolka,« pojasnjuje. Sadje s kmetije Zorn sicer večino kupcev najde na Goriškem, Ajdovskem, pa tudi v Posočju. »V zadnjem času veliko prodajam na tržnici v Ajdovščini, pomagamo pa si tudi s facebookom. Letos se bomo zaradi velike količine pridelanih jabolk morali še malce dodatno angažirati, da bomo prodali vse,« meni Andreja Zorn. Sočasno priznava, da so jabolka nadvse priljubljeno sadje, kljub temu pa jih ljudje raje kupujejo v manjših količinah.

Jablane potrebujejo hladnejše noči

V Vipavski dolini sicer ni prav veliko večjih pridelovalcev jabolk, saj je v podnebnih razmerah tega dela Primorske težje pridelati jabolka kot drugod v Sloveniji. Jablane namreč potrebujejo hladnejše noči, zato so Zornovi svoje sadovnjake postavili v bližini Vogrščka, kjer so boljši pogoji. »Kljub temu so jabolka, pridelana v naših krajih, manj obarvana, so pa zato bolj sladka in dozorijo bolj zgodaj,« ugotavlja Jernej Zorn. Poleg tega treba biti pri tej sadni sorti po njegovih besedah pozoren na več stvari. »Ni dovolj, da jablano samo obrežeš, in nato čakaš, da bo obrodila. Ročnega dela je pri tej sadni sorti veliko, treba jo je okopavati in poskrbeti za pravilen rez čez celo leto,« izpostavlja. Sicer pa so tudi tista jabolka, ki morda niso najlepša, nadvse uporabna. Pri Zornovih ne zavržejo niti enega. Iz viška sadja naredijo jabolčni sok, iz manj lepih jabolk nastajajo odlične marmelado. »Porabimo prav vse sadje, tudi tisto, ki je mogoče že nekoliko prezrelo. Pred tremi leti sem tako prvič pripravila jabolčno marmelado, ki mi je lepo uspela. Najprej sem karamelizirala sladkor, nato dodala jabolka in hruške ter poskusila še razne druge kombinacije. Malo eksperimentiram, a izkazalo se je, da so marmelade v kombinaciji z jabolkom resnično okusne. Poleg tega pripravljam še nekoliko bolj klasične marmelade, kot so figova, kakijeva in slivova marmelada. Pri tem pa vedno uporabim izključno sadje, ki ga pridelamo na naši kmetiji,« izpostavlja njegova žena Andreja.

Načrti za širitev so, a jabolk je zdaj dovolj

Ko beseda nanese na to, ali so ljudje danes pripravljeni odšteti kakšen evro več za dobro hrano, sogovornica meni, da se miselnost ljudi v zadnjem času, še posebej pa po epidemiji covida, počasi spreminja. »Čedalje več ljudi se odloča, da bo hrano vzelo pri lokalnem kmetu. Seveda jih še veliko gleda na čim nižje cene v trgovinah, nismo pa še tam, da bi vsi spoštovali delo slovenskega kmeta in pri njem vsi kupovali domačo in lokalno pridelano hrano. Lahko pa rečem, da so ljudje veliko bolj ozaveščeni o pomenu zdrave hrane, kot so bili v preteklosti,« meni Andreja Zorn. Pridelovalcema sadja s kmetije Zorn, ki se s sadjarstvom ukvarjata ob rednih službah, načrtov za razvoj kmetije sicer ne manjka. »Želela bi si, da bi lahko v prihodnje vsaj eden od naju ostal doma, a z vremenskimi razmerami in ujmami, ki smo jim priče v zadnjem času, je kljub vsemu delu in trudu resnično težko napovedati, kakšna bo letina. Bi pa rada ponudbo kmetije v prihodnje še nekoliko razširila,« se strinjata. A ne z jabolki, da ne bo pomote, temveč z drugim sadjem. »Razmišljava o višnjah, dodatnih kakijih, tudi gojenju jagodičevja, ampak to seveda zahteva dodatno delo. A če je letina takšna, kot je bila letošnja, se seveda ne pritožujeva. Lepa letina nama vedno daje dodatno motivacijo in veselje,« priznavata zakonca Zorn.

In očitno se za prihodnost kmetije ni bati, saj njun sin, ki šteje deset let, že zdaj kaže navdušenje, da bi nekoč postal prevzemnik kmetije. »Mislim, da je to vedel že pri petih letih. To je njegova velika želja, tata pa mu je velik vzor, zato se vsaj pri enem od otrok ne bojimo za prihodnost,« pravi Andreja Zorn. »Upam, da njemu ne bo treba toliko vlagati v sadovnjake, kot sem moral jaz. Prvi nasad jabolk je star 22 let, nove smo zatem postavljali vsakih pet let. Rodna doba te sadne sorte naj bi bila okrog 25 let, a v sadovnjaku, ki sem ga vzel v najem, so drevesa stara že 38 let, pa so še vedno v stanju rodnosti. Je pa treba poskrbeti za pravi rez. S pravilno nego je namreč življenjsko dobo marsikaterega drevesa mogoče podaljšati. Po drugi strani pa je treba priznati, da so starejše sorte sadja običajno bolj vitalne kot novejše, vsaj takšne so naše izkušnje,« sklene Jernej Zorn.