»Najboljša reklama je tista od ust do ust«

V Vipavski dolini je doma nekaj odličnih kmetij, ki se ukvarjajo z mesninami, in ena od njih je doma v Malih Žabljah 33. Na tem naslovu najdete Mesnine Ilc, ki jih je leta 2021 registriral domačin Erik Ilc. Danes so Mesnine Ilc sinonim za tlačenke, kuhane in domače pancete, salame, kose pršuta in suhe klobase prvovrstne kakovosti, saj prašiče redijo doma in jih hranijo z doma pridelano hrano. Za nameček je večina mesnin izdelana brez konzervansov. Primorski zrak kmetiji omogoča, da mesnine sušijo brez dimljenja, zato pričarajo pristen mediteranski okus.

»Veste, naša kmetija je majhna, če jo primerjamo z drugimi kmetijami, ki se v tem delu Slovenije ukvarjajo z mesninami,« pove Erik Ilc, ki se na kmetiji z izdelavo mesnin ukvarja kot z dopolnilno dejavnostjo. Kot razloži, je namreč 60-odstotno zaposlen v Kleti Vipava, 40-odstotkov dela pa opravi kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Z izdelavo mesnin se uradno ukvarja zadnja štiri leta, izkušenj na tem področju pa ima bistveno več. »Na kmetiji smo odraščali štirje bratje, dva od njih sta mesarja. Pred leti, ko smo iz dveh prašičev izdelovali mesnine izključno za potrebe naše družine, sem se na tem področju, tudi s kakšno napako vmes, veliko naučil. Izkušenj pa imam več kot dovolj, da sem se leta 2021 odločil uradno registrirati to dejavnost,« zatrjuje sogovornik. Kmetija, kjer danes živi s svojo družino, je bila v preteklosti sicer živinorejska, ukvarjali so se predvsem s kravami molznicami. »A ko je mamo infarkt, smo se preusmerili v prašičjerejo in pridelavo izdelkov iz prašičjega mesa. Najprej smo mesnine delali zase, pred štirimi leti smo naše izdelke ponudili na trgu in s tem uresničili svojo veliko željo,« pojasnjuje.

Ljudje iščejo mesnine brez nitritov in drugih konzervansov

Ko se sprehajava med stajami s prašiči, izvem še marsikatero zanimivost. Na kmetiji hkrati gojijo do deset prašičev, na leto jih vzredijo okrog 40. Gre za slovenske prašiče, ki jih kupijo stare nekaj mesecev in nato redijo naprej. Zanje tudi kuhajo in to le domačo hrano. Tako jih hranijo s kuhanim krompirjem, ječmenom, peso, kolerabo in včasih bučami, zraven pa dodajo »še kaj zelenega«. Dobra prehrana se seveda pozna tudi na kakovosti mesa prašičev. »Naši prašiči imajo več mesa in manj špeha, saj se trudimo, da imajo čim več rdečega mesa in da je njihovo meso čim manj mastno,« razloži Erik Ilc. Najbrž je odveč poudariti, da je s pripravo kakovostne prehrane za prašiče veliko dela, a na srečo sogovorniku na pomoč velikokrat priskočijo tudi žena in njuni trije otroci. Gre torej za družinsko dejavnost, kjer je dodatni par rok vedno dobrodošel. »Prašiči, ki jih vidite, imajo zdaj okrog 180 kilogramov. Koliko časa jih redimo, je seveda v največji meri odvisno od povpraševanja,« prizna sogovornik. Največ povpraševanja je med izdelki Mesnin Ilc po njegovih ugotovitvah po salamah in suhih klobasah. In kaj je skrivnost odličnih salam in suhih klobas?« V njih morata biti dobro meso in prava morska sol, posebnost naših mesnin pa je tudi ta, da so popolnoma brez konzervansov. Ljudje čedalje bolj iščejo mesnine brez nitritov in drugih konzervansov. V naših mesninah tako ni konzervansov; edini izjemi sta tlačenka in kuhana panceta,« poudari Erik Ilc.

»Niso še vsi ljudje vegetarijanci«

»Ne, ne, niso še vsi ljudje vegetarijanci. Dobre mesnine so zelo iskane, še zlasti jeseni, seveda pa jih prodamo čez vse celo leto. Večina naših kupcem prihaja iz Vipavske doline,« ugotavlja sogovornik, ki sočasno priznava, da se vedno več trgovcev zaveda pomena lokalne mreže dobaviteljev. Trend lokalno pridelane hrane je v velikem porastu, zato ne preseneča, da so Mesnine Ilc že našle pot do kar nekaj lokalnih trgovcev. »Vsi se vračajo nazaj, kar nas izjemno veseli. Odlično razmerje med ceno in kvaliteto pa poskrbi, da tudi končni kupci sami sprašujejo po naših suhih mesninah. Zagotovo namreč velja, da je najboljša reklama prav tista od ust do ust,« poudarja. Pa so ljudje danes pripravljani plačati tudi nekoliko več za kakovostno in doma pridelano hrano?« Tisti, ki so pripravljeni plačati malo več, nas radi obiščejo in z našimi cenami nimajo težav. Seveda se najdejo tudi ljudje, ki bi radi do hrane prišli zastonj. Z zadovoljstvom pa ugotavljam, da čedalje več ljudi gleda, kako in s čim se prehranjujejo. Prisegajo na domačo hrano in znajo prepoznati kakovost. Pa ne govorim le o mesu, temveč tudi o kruhu, sadju in zelenjavi,« izpostavlja Erik Ilc. Na vprašanje, kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi, pa odgovarja, da nekaj mesnin prodajo kar doma, občasno pa se pojavijo še na kakšni tržnici.« Ljudje nas radi obiščejo kar v Malih Žabljah. Če je hrana dobra, gre dober glas o njej v deveto vas,« še doda. In kakšna posebna dodatna reklama praktično ni potrebna.

Prodajajo tudi krompir in radič

Na kmetiji so letos vzeli v najem dodatno njivo, kjer pridelujejo radič in krompir. Obe vrtnine tudi prodajajo. »Z radičem je kar precej dela, saj ga je treba nabrati, nato pa oprati, očistiti korenine, zatem pa še stehtati in pripraviti za prodajo. Ljudje po radiču povprašujejo in ga tudi kupujejo, kar nas seveda veseli,« priznava Erik Ilc. Čeprav ob vsem zapisanem ne gre dvomiti, da mu na kmetiji dela ne manjka, pa je dodatna spodbuda brez dvoma dejstvo, da ima tudi že naslednika. Sin Tadej namreč obiskuje Srednjo biotehniško šolo v Šempetru pri Gorici, tako da se z izdelavo mesnin zaenkrat namerava ukvarjati tudi sam. »Ta dejavnost se bo pri nas očitno nadaljevala,« se zadovoljno namuzne Erik Ilc. In prihodnji načrti? »Kakšnih dolgoročnih načrtov za delo na kmetiji za zdaj ne delam. Če se bo pokazalo, da bi lahko v prihodnje pripravili še več mesnin, bomo v prihodnje to dejavnost morebiti še povečali. Prostor brez dvoma imamo. Moraš pa seveda pri sebi vedno narediti mejo, koliko je največ, kolikor zmoreš,« meni.