Na Brjah, med griči nad Vipavsko dolino, nastajajo vina, s katerimi Aleks Mihelj nadaljuje družinsko zgodbo. Začel jo je nono Franc, nadaljeval oče, danes pa jo Aleks razvija s svojimi zamislimi, izkušnjami in osebnim pečatom. Čeprav kot otrok nad delom v vinogradu ni bil navdušen, danes obdeluje več površin kot njegov oče. Ob obisku odkrito pripoveduje o začetkih, zahtevnem delu, preizkušnjah in zadovoljstvu, ko v kozarec natoči vino, pod katero se lahko podpiše.

Obisk pri njem se običajno začne s sprejemom pred hišo, nadaljuje z ogledom kleti za predelavo in zorenje ter zaključi v degustacijskem prostoru. Vino tako dobi svoje ozadje, še preden pride v kozarec.

Od samooskrbne kmetije do vinarstva

Domačija Mihelj je bila nekoč kmetija, kakršnih je bilo v Vipavski dolini veliko. Imeli so živino, obdelovali njive, pridelovali sadje in vino. Različne dejavnosti so družini zagotavljale preživetje, sčasoma pa so jih začeli opuščati in se leta 1993 usmerili izključno v vinogradništvo. Aleks je vinarstvo po očetovi smrti prevzel pri enaindvajsetih letih. Danes priznava, da mu je žal, ker očeta in nonota ni več spraševal o njunih izkušnjah. »Ko sem prevzel vinarstvo, sem bil kar mlad, imel sem enaindvajset let. Zdaj mi je malo žal, da določenih stvari nisem več vprašal, da nisem več sodeloval,« pove. Ko očeta ni bilo več, je začel pozorneje poslušati nonota, njegove besede pa ga pri delu spremljajo še danes.

Spomini na otroštvo so zdaj lepi, čeprav takrat dela med trtami ni doživljal tako. Enkrat mu je bilo prevroče, drugič premrzlo, predvsem pa si ni predstavljal, da ga bo vinogradništvo in vinarstvo tako prevzelo. »Če sem prav odkrit, ljubezni do vinogradov nisem imel. Zdaj se pa tudi včasih sam sebi čudim, kam je to sploh preraslo,« prizna. Očetu je med delom celo napovedoval: »Ko bom jaz gospodar te hiše, bom izruval prav vse trte.«

Danes Aleks obdeluje štiri hektarje in pol vinogradov, več kot nekoč njegov oče. Povečanje površin je bilo po njegovih besedah potrebno tudi za obstoj kmetije. »Če ne bi povečal, enostavno ne bi več obstajal,« pojasni. Razmere so se spremenile in obseg, ki je nekoč omogočal preživetje, danes ne zadošča več.

Brez gospodarjeve sence ni pridelka

Ob vprašanju, ali ga še danes spremlja kakšna misel ali nasvet, ki ga je prevzel od nonota, Aleks izpostavi rek: »Brez gospodarjeve sence v vinogradu ni pridelka.« Nanj se je letos spomnil med delom v vinogradu v zgodnjih jutranjih urah. Sonce je bilo še nizko, ko je na travi zagledal svojo senco. Prizor ga je spomnil na nonove besede, zato ga je fotografiral in fotografijo objavil na družbenih omrežjih ter ji pripisal njegov rek. Danes rek razume skozi lastne izkušnje. Vinograd potrebuje človeka, ki ga opazuje, se odziva na spremembe in pravočasno opravi potrebno delo.

Ob sprehodu skozi klet mi Aleks pokaže tudi dve buteljki, ki ju hrani v spomin na očeta in nonota. Vsaka nosi etiketo, ki jo je ustvaril eden od njiju. Med vini, ki danes nosijo njegov podpis, tako ostajata tudi steklenici z njunim pečatom.

Toda Aleks poudarja, da sam vsega ne bi zmogel. Pri delu mu pomagajo partnerka in domači, ob trgatvi tudi prijatelji ter sorodniki. »Brez moje partnerke in brez celotne družine enostavno ne bi šlo. Eden sam take kmetije v takem obsegu ne more peljati, sploh pa ne na tem nivoju,« pove. Čeprav steklenica nosi njegov pečat, je za njo tudi veliko skupnega truda.

Delo, ki nima jasnega začetka in konca

Na vprašanje, kako poteka vinogradniško leto, Aleks težko odgovori z natančnim zaporedjem opravil. Pred desetimi ali petnajstimi leti bi delo še lahko jasneje razdelil po obdobjih, danes pa se posamezne naloge prepletajo. »Delo se praktično nikoli ne začne in nikoli niti ne konča,« opiše svoj vsakdan. Medtem ko se trta pripravlja na počitek in prihaja čas rezi, v kleti čakajo vina starejših letnikov, ki jih je treba pripraviti za stekleničenje. Delo se nadaljuje iz dneva v dan, prednost pa dobi tisto, kar je v določenem trenutku najnujnejše.

Med opravili mu je posebej pri srcu priprava na trgatev. Takrat je treba oprati prešo, pripraviti mlin, urediti cisterne in klet. »Ta del mi je najljubši, ker si v nekem pričakovanju,« pove. Res, da potem trgatev prinese utrujenost, vendar jo Aleks sprejema z zadovoljstvom. »Zvečer med trgatvijo pridem utrujen. Ampak če veš, zakaj si utrujen, si z veseljem utrujen« z nasmehom pove. Grozdje za buteljčna vina oberejo ročno, pri čemer so nepogrešljivi sorodniki in prijatelji. Za odprta vina večino grozdja poberejo strojno, kjer lege to omogočajo.

Ko narava kroji letnik

Ob mojem obisku pogovor nanese tudi na letošnjo trgatev. Aleks letošnji letnik označi za najslabšega v zgodovini njihove kleti. Po njegovih besedah je pozeba prizadela predvsem nižinske vinograde in povzročila približno osemdesetodstotni izpad pridelka. Ob tolikšni izgubi ga skrbi, kako bo izpeljal leto, ohranil kupce in nadaljeval razvoj vinarstva. Razočaran je tudi zato, ker škoda zaradi pozebe po njegovih besedah ni bila priznana. »Letos bo veliko za razmišljati, kako bom sploh speljal leto, obdržal kupce in se promoviral naprej,« pove.

Spomni se predhodnega deževnega leta, ko je grozdje začelo gniti in so si želeli letnik čim prej pozabiti. »Lani smo rekli, da je to letnik za pozabiti. Če me vprašate zdaj, bi takoj ponovil lanski letnik.« Njegova pripoved pokaže, koliko negotovosti spremlja delo v vinogradu. Skrb za trto traja vse leto, končni pridelek pa je močno odvisen tudi od razmer, na katere vinogradnik nima vpliva.

Vsaka sorta potrebuje pravo lego

Vinogradi vinarstva Mihelj ležijo v srednjem delu Vipavske doline, tudi tik ob reki Vipavi. Velik del površin in zasajenih trt je Aleks podedoval, pri novih zasaditvah pa upošteva izkušnje, ki jih je pridobil z opazovanjem posameznih sort. Pojasni, da nižinske lege in močno sonce vsem sortam ne ustrezajo več enako. Sauvignon je zato začel saditi na višjih legah, kjer lažje ohrani njegovo aromatiko in doseže ustrezno zrelost grozdja za pridelavo skladnega vina. Takšno prilagajanje pa zahteva čas in razpoložljivo zemljo. Kot slikovito se zasmeje in pripomni: »Vinograd ni avto, ki se ga da prepeljati.«

Aleks pa tudi delo s tlemi prilagaja legi in vremenu. Opravlja analize tal ter njihovi podlagi dodaja potrebna hranila. Nekje tla ostajajo zatravljena, drugje jih je treba obdelati. Vsako leto zahteva nekoliko drugačne odločitve. »Trto kar enačim s človekom. Če bo dobro jedla, bo dobro rejena,« pojasni svoj pogled na njeno oskrbo. O načinu pridelave govori odkrito. Je konvencionalni vinogradnik, skrb za zdravje in dobro kondicijo trte pa razume kot osnovo za pridelek, iz katerega bo lahko nastalo zamišljeno vino.

Vina z osebnim pečatom

V vinogradih Mihljevih približno šestdeset odstotkov predstavljajo bele sorte, štirideset odstotkov pa rdeče. Med belimi Aleks našteje malvazijo, sauvignon, chardonnay in sivi pinot. Ponudbo sestavljajo odprta in buteljčna vina, slednja razvršča v tri kakovostne linije. Skupno ima osem etiket, med njimi eno penino. Buteljčna vina imenuje »vina z dušo«, saj je vanje vložil svoje znanje, trud in zamisli ter je zato nanje tudi osebno navezan.

Ta odnos do vina pa je prenesel tudi v logo na steklenicah. V njem so njegove začetnice imena in priimka, brejski griči in vipavska burja. »To je moj pečat, moj prstni odtis, moj podpis,« pove. Znak tako predstavlja njega kot ustvarjalca vina, hkrati pa pripoveduje o domači vasi in dolini. Največ zadovoljstva začuti, ko je izdelek dokončan. Med pogovorom ta trenutek opiše ob odprti steklenici: vino natoči, ga pokusi in pogleda etiketo. »To je moj izdelek,« pove. »Najljubši del mi je, ko vidiš svoj končni izdelek dokončan na nekem nivoju in si z njim zadovoljen.«

Sivi pinot, ki je spremenil načrte

Če bi moral vinarstvo predstaviti z enim samim vinom, bi Aleks izbral sivi pinot. Nanj ga veže poseben spomin s festivala oranžnih vin v Izoli, kjer je pokusil maceriran sivi pinot, ki ga ni mogel pozabiti. »Zaljubil sem se na prvi pogled,« se spominja. Tisti kozarec je v njem prebudil željo, da bi nekoč ustvaril svojo različico.

Priložnost se mu je ponudila, ko je kolega v najem vzel vinograd, v katerem je raslo tudi nekaj sivega pinota. Ker grozdja sam ni nameraval uporabiti, se je Aleks takoj spomnil vina, ki ga je nekoč tako navdušilo. Začutil je, da je prišel trenutek, da svojo dolgoletno željo uresniči. »Zdaj je možnost, da narediš, kar si rekel, da boš enkrat delal. Zdaj je priložnost, da poskusiš.« je opisal svojo takratno odločitev.

Grozdje je šel obrat in začel preizkušati svojo zamisel. Želel je vino z barvo in značajem maceracije, v katerem bi se še vedno ohranile prepoznavne lastnosti sorte. Začetno petdnevno maceracijo je z leti podaljšal na sedem dni, vino pa nato eno leto zori v rabljenih sodih iz francoskega hrasta. Pri izbiri soda pazi, da les ne prevlada nad sadnostjo. Ko opisuje okus in aromo vina, našteva zrelo sadje, rozine v rumu, nekaj dima in predvsem karamelo. Ob tem se vpraša, koliko k njegovemu doživljanju vina prispeva tudi osebna navezanost nanj. »Ne vem, ali samo jaz v njem čutim toliko stvari zaradi ljubezni do njega,« razmišlja, nato pa doda: »To je vinarjevo vino.« Nato pove, da ga je prvi poskus tako prepričal, da je spremenil načrte za naslednjo zasaditev in namesto malvazije posadil sivi pinot.

Penina iz želje po roséju

Tudi penina, ki jo Aleks prideluje je nastala iz osebne zamisli. »Želel sem imeti rosé in želel sem imeti penino,« pove. Obe želji je združil v rosé penino iz merlota. Prideluje jo po klasični metodi, s sekundarno fermentacijo v steklenici in štiriindvajsetmesečnim zorenjem na kvasovkah. Za penino letnika 2023 pove, da je na ocenjevanju v Londonu prejela zlato medaljo. Nagrada je pritegnila zanimanje kupcev, toda Aleksu veliko pomeni tudi pogovor o tem, kaj je v steklenici. Opazil je namreč, da so si nekateri penino zaželeli predvsem zaradi priznanja, ne da bi prej vprašali, kakšna je in ali bi jim sploh ustrezala. Želi si, da bi kupec vino spoznal, razumel njegov nastanek in ga izbral tudi po svojem okusu.

Najlepše je, ko kupec pride k vinarju

Neposreden stik z ljudmi je za Aleksa pomemben del vinarstva. Rad vidi, da obiskovalci pridejo na domačijo, pokusijo vina in vprašajo, kar jih zanima. »Če bi lahko pisal zakon, bi vanj zapisal, da mora kupec priti po vino k vinarju,« pove in pojasni, da ga pri tem vodi predvsem želja po pogovoru. Obiskovalcu namreč lahko le tako predstavi vino in mu pomaga razumeti, kaj pije.

Opaža, da si tudi kupci, predvsem pri buteljčnih vinih, vse pogosteje želijo osebnega stika. Sam takšna srečanja rad sprejme. »Kot sama vidiš, rad govorim,« doda in se nasmeje. Obiskovalce po njegovih izkušnjah posebej zanimajo zorenje in podrobnosti, ki vinu dajo končno podobo. Prav pri teh odločitvah se pokaže, kako različno pot lahko ubere posamezno vino. Nakup pri vinarju tako ponuja priložnost, da kupec ob steklenici spozna še njeno zgodbo. Izve, zakaj je Aleks izbral določeno sorto, kako jo je predelal in kaj je želel z vinom doseči.

Prihodnost brez bližnjic

Ko pogovor nanese na prihodnost, Aleks pove, da si želi vinarstvo še naprej razvijati v dosedanjem tempu. »Sam sem prišel do spoznanja, da v tem poslu ni bližnjic,« poudari. Pot se začne pri dobro oskrbljeni trti in ustrezno zrelem grozdju, nadaljuje s predanim delom v kleti ter zaključi s predstavitvijo vina ljudem. »Če so te stvari urejene v nekem vrstnem redu in vsaki nameniš približno enako energijo, zadeva raste, gre naprej,« pojasni. Tudi v prihodnje se želi držati teh načel, saj se zaveda, da razvoj vinarstva gradi s svojim vsakodnevnim delom. »Kar bom sam naredil, tako bo,« sklene svoje razmišljanje.

Ko se poslovim, mi ostane v mislih rek o gospodarjevi senci v vinogradu. Aleks ga danes živi po svoje, med podedovanimi trtami in novimi zasaditvami, z izkušnjami prednikov in lastnimi zamislimi. Fant, ki je nekoč napovedoval, da bo izruval vse trte, zdaj med njimi načrtuje prihodnost.

Sledi še zadnji spust z Brij v dolino in vožnja skozi vinograde ob reki Vipavi. Po pogovoru jih gledamo drugače. Ob njih se spomnimo zgodnjega jutra, sence na travi in človeka, ki bo iz njihovega pridelka ustvaril vino s svojim podpisom.