Lepo se je potepati in raziskovati tuje kraje. Ko smo nekaj časa zdoma, se oglasi pogrešanje. Ne le ljudi, ki jih imamo radi, pogrešati začnemo domačo hrano. Tiste okuse in vonje, ki nezmotljivo povedo: tu sem doma. So to recepti mame, ki jih je prevzela od svoje mame? So to okusi, ki dozorijo na bližnjih vrtovih, poljih in gričih? Vse to in še več. Na Ajdovski tržnici vselej najdemo sveže lokalne pridelke in dragocen občutek domačnosti.

O pomenu izvora pridelkov se lahko veliko naučimo od naših vinarjev. Ne samo, da vino dosledno označujejo z okolišem pridelave Vipavska dolina, vse bolj poudarjajo tudi manjša območja in celo lege vinogradov. Zadnja leta tudi naši vinarji svoje najboljše lege po francoski maniri označujejo kot "cru" in s tem sporočajo, kako pomembne so lokalne danosti za kakovost pridelka. Ni vsaka marelica budanjska in ni vsak pršut vipavski. Strast do ohranjanja lokalnega izročila in trud za visoko kakovost pridelave sta v naših krajih pomembni vrednoti.

V Šmarjah se družina Orel ukvarja z ovčerejo že 40 let. Njihove ovce se pasejo na hribčku, ki ga domačini imenujemo Brgé, zato so izdelke poimenovali Z vipavskih Brgov. V sirarstvu je vpliv pašnika na aromo sira dobro znano dejstvo, vse bolj pa ga znamo ceniti tudi kupci. Podobno ali celo bolj izrazito lahko vpliv paše prepoznamo pri okusu, barvi in kakovosti medu. Gospa Hijacinta Lisjak s čebelarstva Lisjak je prava mojstrica predstavitve posebnosti različnih vrst medu, njihov hojev med z bližnjih gozdov pa je bil lani prepoznan kot najboljši slovenski med. Ne samo posebnosti vipavske zemlje, na kateri odlično uspevajo trte, sadje, poljščine in vrtnine, absolutno premalo znamo ceniti tudi naravno bogastvo naših planot. Suha travišča Trnovske planote so v evropskem merilu poznana kot tako imenovana vroča točka biotske raznovrstnosti, kar pomeni, da tu uspeva izjemno veliko število rastlinskih vrst in med njimi tudi take, ki jih lahko najdemo samo na tem območju. Naš Gora je zato kot ustvarjena za zeliščarstvo in samo veseli smo lahko, da je Tončka Čibej posvetila velik del svojega življenja raziskovanju, nabiranju in sušenju zelišč, pa tudi prenašanju svojega dragocenega znanja na druge zeliščarje in mlajše rodove. Njena stojnica na Ajdovski tržnici je kot naravoslovna zbirka najbolj dišečih in tudi zelo zdravih gorskih zelišč, njeni čaji pa tudi danes dišijo kot nekoč.

Na dosegu roke nimamo nobenih posebnih rezultatov raziskav o značilni drugačnosti pridelkov iz Vipavske doline. Mogoče bomo tudi pri nas nekoč skozi zapletene in drage procedure v uradih Evropske unije želeli zaščititi geografsko poreklo nekaterih lokalnih dobrot, ali pa tudi ne. Najboljša zaščita je ohranjanje izročila, ki je – vsaj na strani pridelovalcev – trdno zasidrano v naši lokalni kulturi. Na nas, ki nezmotljivo prepoznavamo okusnost in kakovost domačih produktov, pa je, da to tudi cenimo in podpiramo.

Četrtkov ali sobotni obisk Ajdovske tržnice je vedno tudi priložnost, da podpremo naše pridelovalce in proizvajalce lokalnih dobrot. Tudi tista sladka figa, ki nas pričaka na stojnici in mami, da vanjo ugriznemo, je zato, ker je pridelana v domačem okolju, drugačna, bolj slastna in zato vredna več.