»Delamo z ljubeznijo in v sodelovanju z naravo«

Ekstra deviško oljčno olje Skrlin, za katerim stoji Egon Podgornik iz Skrilj, je na nedavnem Festivalu oljčnega olja in vin v Šempasu osvojil platinasto priznanje, le nekaj dni zatem pa je iz italijanskega Barija prišla novica, da je na Biol tekmovanju, kjer se predstavljajo pridelovalci ekoloških oljčnih olj, prejel še nagrado Extragold, ki je priznanje za olja najvišje kakovosti. Odločitev, koga bomo predstavili v tokratni reportaži Tržnice na borjaču, zato resnično ni bila težka: odpravili smo se na eno redkih kmetij v Vipavski dolini, kjer nastaja odlično ekstra deviško oljčno olje v ekološki pridelavi. Da je njegova kakovost resnično izjemna, potrjuje dejstvo, da Podgornikovim njihovega olja sploh ni treba oglaševati.

Za začetek besedica ali dve o tem, od kod izhaja ime ekstra deviškega oljčnega olja Skrlin. Slednje je poimenovano po skrli, to je kamnit blok. Skrle so bile včasih značilnost vasi Skrilje in so še danes vidni ostanki kamnolomov. Podgornikove oljke rastejo na mogočni skalnati podlagi, ki je upodobljena tudi na etiketi ter imenu Skrlin. Skrle jih namreč spremljajo že od začetka ukvarjanja z oljkami. Oljkarstvu pa so zapisani od leta 2010, ko so posadili prve oljke v nasadu pri hiši. »Takrat sva z ženo Špelo razmišljala, da bi na parceli, ki je bila nekoč zasajena s trtami, raje posadila oljke. Mislila sva, da z oljkami ne bo veliko dela, a se je izkazalo, da ni ravno tako,« v smehu pove Egon Podgornik. Prvi oljčni nasad s približno 70 drevesi, večinoma sorte belice, so dokončno uredili leta 2011, v letu 2016 je nastal drugi oljčnik, kjer kraljuje sorta leccino, v letih 2020 oziroma 2021 pa sta zakonca Podgornik uredila še tretji nasad z oljkami. Četrti in hkrati najvišji oljčnik leži na nadmorski višini skoraj 300 metrov. Pozimi tu piha burja s hitrostjo tudi do 150 kilometrov na uro in v tako izjemno težkih razmerah oljka pokaže svojo prilagodljivost, moč in vztrajnost.

Kar 15 različnih sort oljčnih dreves

Danes imajo Podgornikovi na 1,2 hektarja zasajenih približno 400 oljk, med katerimi prevladuje istrska belica, sledita sorti lecino in maurino. Kot zanimivost velja povedati, da imajo skupaj več kot 15 različnih sort oljčnih dreves, na tekmovanjih doma in v tujini pa njihovo olje prejema visoka priznanja, kar potrjuje kakovost olj. Upravičeno so ponosni na svoje ekološko ekstra deviško oljčno olje Skrlin, ki je na mednarodnem tekmovanju IOOC EVOO Slovenia osvojil platinasto priznanje, razglasitev rezultatov tekmovanja je potekala v Šempasu, na Festivalu oljčnega olja in vin. Omenjeno olje je mešanica najpogostejših slovenskih sortnih olj, med katerimi prevladujeta istrska belica in leccino. Okus oljčnega olja je svež in sadežen, poudarjeno grenak in pikanten ter srednje intenziven. Značilna je sadežna aroma, ki spominja na sveže pokošeno travo. Grenkoba in pikantnost sta harmonično razporejeni. Blažji okus in nežnejšo aromo ima ekstra deviško oljčno olje, pridelano iz sorte maurino. Njegov vonj spominja na artičoko in sveže pokošeno travo. Okus ima po zelenem jabolku in sredozemskih zeliščih. Tu pa sta še ekstra deviško oljčno olje iz sorte leccino in sortno ekstra deviško oljčno olje istrske belice. Prvo je srednje blagega okusa z uravnanima grenkobo in pikantnostjo ter aromo mandlja. Odlikujeta ga harmoničnost in všečnost. Za manj vajene oljčnega olja je odlična vstopnica v njegov svet. Sortno ekstra deviško oljčno olje istrske belice pa se ponaša s svežimi aromami po sadju ter izrazito grenkem in pikantnem okus. Vonj istrske belice, avtohtone najbolj trdožive in najbolj oljevite istrske sorte oljk, spominja na sveže pokošeno travo in zelenjavo ter oljčne liste. Oljčno olje iz istrske belice odlikuje tudi višja vsebnost blagodejnih polifenolov.

Če oljko navadiš na ekološko kmetovanje, ti bo to vrnila

»O oljkah se stalno izobražujemo. Naša glavna usmeritev je, da delamo v sodelovanju z naravo in v ekoloških smernicah, ki se že nagibajo k biodinamičnemu,« pove Špela Podgornik. Do certifikata za ekološko pridelavo oljk seveda ni lahko priti. »Tri leta traja poskusna doba, pri čemer te kontrolirajo vsako leto. Preverjajo zemljo, plodove in liste oljk. Certifikat seveda ni trajen, vsako leto lahko pričakuješ nenapovedano kontrolo,« pojasnjuje Egon Podgornik. »A če oljke navadiš na kmetovanje, ki je naravi prijazno, ti bodo to zagotovo vrnile,« je trdno prepričan. »Mi smo že prej, ko še nismo imeli certifikata za ekološko pridelavo, delali po takšnih smernicah. Gre za način življenja, ki od tebe zahteva, da bolj slediš in spremljaš, kaj se dogaja v oljčniku,« dodaja Špela Podgornik. Na vprašanje, kako je s prodajo resnično visoko kakovostnega ekstra deviškega oljčnega olja, pa Egon Podgornik odgovarja takole: »Imamo srečo, ker nam olja ni treba posebej oglaševati. Prodamo ga namreč vsega. Imamo veliko stalnih strank, ki vedo, da bodo tu dobile dobro in kakovostno olje. Kupci so naši sosedje, prijatelji in znanci, prihajajo pa tudi od daleč, denimo z Nizozemske in iz Italije. Poiščejo nas kar sami,« priznava. »Veliko jim pomeni, da je olje ekološko. Tisti, ki ceni sebe, bo največkrat tudi dal nekoliko več za kakovostno hrano, da bo zdravo in dobro jedel,« meni Špela Podgornik.

Prisegajo na čim zgodnejše obiranje oljk

In kaj loči vrhunsko ekstra deviško oljčno olje od dobrega? »Mi prisegamo na čim zgodnejše obiranje oljk. Številni oljkarji s tem opravilom čakajo, saj računajo, da bodo tako iz oljk stisnili večjo količino olja, sam pa sem prepričan, da na ta račun ne prideš tudi do bolj kakovostnega olja. Res je, da ob zgodnejšem stiskanju oljk dobiš nekoliko manjši delež olja, je pa to občutno bolj kakovostno,« izpostavlja Egon Podgornik. Kot dodaja njegova žena Špela, se najboljša ekstra deviška oljčna olja od ostalih ločijo po t.i. zeleni noti, ki jo je mogoče vonjati in okusiti. »V najboljših ekstra deviških oljčnih oljih se čuti okus sveže pokošene trave, ne suhega sena. Čuti se vonj zelenih paradižnikovih listov in ne zrelega paradižnika. Zelene note so tiste, zaradi katerih ima olje razred višjo kakovost,« slikovito pojasni. Pa še na eno stvar so pri Podgornikovih zelo pozorni. »Oljke vozimo na stiskanje v oljarno San Tomas v Šmarjah pri Kopru, ki je na zadnjem Festivalu oljčnega olja in vin v Šempasu dobila naziv najboljše oljarne. Z njimi se dogovorimo, da iz oljk še tisti dan, ko jih naberemo, tudi stisnejo olje,« pove Egon Podgornik. »Poleg vsega omenjenega je treba oljke tudi pravilno obrati, pri tem so nam v veliko pomoč naši prijatelji in sorodniki, za kar se jim ob tej priložnosti zahvaljujemo,« doda. Sorta maurino, denimo, je zelo občutljiva in ima mehko skorjico, zato je treba biti še posebej pozoren, da ne pride do poškodb plodov in s tem oksidacije. Podobno velja za ostale sorte oljk, katerih plodovi morajo priti do torklje čim prej in nepoškodovani.

Letos upajo na boljšo letino

Kakovost ekstra deviških oljčnih olj, ki jih pridelujejo Podgornikovi, v zadnjih letih seveda ni ostala neopažena niti na pomembnih ocenjevanjih doma in v tujini. »Nastopili bi še na več ocenjevanjih, a kaj, ko nismo tako suvereni glede količin olja. Dobro je, da imaš zagotovljene konstantne letine, nam pa sta jo zadnji dve leti resnično zagodli. Upamo, da bo letos bolje,« se strinjata zakonca Podgornik, ki se z oljkarstvom ukvarjata poleg rednih služb. »Ne bi mogla reči, da so oljke za naju hobi, saj si postavljava visoke standarde. Poleg tega letine oljk zelo nihajo, zato moraš imeti drug reden dohodek. Tudi vložek v oljčnik je na začetku kar velik. Oljka polno rodnost doseže šele v desetem letu, do takrat pa je seveda treba preživeti,« dodajata. Kot priznavata, pa te oljke in ukvarjanje z njimi na nek način zasvojijo. »A če nekaj počneš z veseljem in ljubeznijo, ni nič pretežko,« poudarja Egon Podgornik.