Na posestvu AVUS v Vipavski dolini prisegajo na kakovost, svežino in pridelavo, ki čim manj obremenjuje okolje. Njihova zgodba je zgodba prilagajanja podnebnim spremembam, razmeram v kmetijstvu in predvsem željam kupcev. Iz trsničarstva so postopoma stopili tudi v svet češenj, melon in danes že dobro prepoznavnih vipavskih lubenic. »Zgodba najde tebe, ne ti zgodbo,« z nasmehom pove Mitja Krašna s posestva AVUS, ko ga vprašamo, kako se je vse skupaj začelo.

Družina se je sprva ukvarjala predvsem s trsničarstvom. Toda kmetijstvo je v zadnjih letih vse bolj izpostavljeno vremenskim ekstremom. Toča, suša, močan veter in druge ujme lahko v zelo kratkem času povzročijo velik izpad pridelka in prihodka, medtem ko stroški ostajajo. Zato so na posestvu začeli razmišljati, kako obstoječe znanje, zemljišča in mehanizacijo uporabiti še za druge dejavnosti.

Vse se je začelo z eno češnjo

Začetek nove zgodbe je bil skoraj naključen. Mitja je v času epidemije kupil parcelo ob domači hiši, na kateri je rasla češnja. Tisto leto je izjemno bogato obrodila. Češnje so obrali, Mitja pa jih je nekaj odnesel sodelavcem v službo. Odziv ga je presenetil, češnje so namreč hitro pošle, sodelavci pa so ga začeli spraševati, ali jih ima še. Prav zanimanje ljudi je družino spodbudilo k razmišljanju, da bi sadjarstvo lahko postalo nekaj več. Leta 2021 so tako zasadili prve češnje. »Ko smo zasadili češnje, smo ugotovili, da pet let pravzaprav še ni nič, saj so češnje v polni rodnosti šele po petih letih. Zato smo začeli iskati alternativo, kako bi to obdobje premostili. In tako smo prišli na idejo o lubenicah in melonah,« pojasnjuje Mitja.

Odločitev je bila predvsem praktična. Lubenice in melone so enoletne rastline, zato so lahko novo dejavnost preizkusili brez dolgoročne zaveze in večjih dodatnih vlaganj. Velik del potrebne opreme so namreč že imeli iz trsničarstva – od traktorjev in mulčarjev do namakalnega sistema in hladilnice. Njihova zgodba tako ni nastajala z velikimi in vnaprej začrtanimi preskoki, temveč postopoma, s preizkušanjem novih možnosti, uporabo obstoječega znanja in prilagajanjem temu, kar pokažeta narava in trg.

Vipavska dolina, burja in lubenice

Lubenice morda niso prva stvar, na katero pomislimo ob Vipavski dolini. A spreminjajoče se podnebne razmere odpirajo možnosti tudi za pridelavo kultur, ki so bile nekoč za to območje precej manj značilne. Mitja v šali pravi, da jim gredo podnebne spremembe včasih celo na roko, čeprav ob toči, suši ter drugih vremenskih ekstremih hitro pokažejo tudi svojo manj prijazno plat. Prav v lokalnem okolju pa vidi eno največjih prednosti njihove pridelave in sicer svežino ter značaj, ki ga sadežem daje Vipavska dolina. »Prednost lokalno pridelane lubenice ali melone vidim predvsem v svežini. Sadež, ki dozori v Vipavski dolini, je en dan obran, naslednji dan pa že pri kupcu, tako dolge transportne poti niso potrebne. Vipavske lubenice in melone pa imajo tudi pridih burje in tudi zemlja je drugačna. Vse to jim daje poseben značaj, neko piko na i.«

Pri tem pa poudarja še en pomemben vidik lokalne pridelave, in sicer možnost izbire. Kupec se namreč sam odloči, ali bo posegel po uvoženem sadežu ali izbral tistega, ki je zrasel v domačem okolju. Na posestvu opažajo, da se vse več ljudi odloča za lokalno pridelano sadje, kar potrjujejo tudi kupci, ki se po njihove lubenice in melone vedno znova vračajo.

Sezona vipavskih lubenic

Pot od majhne sadike do sladke poletne lubenice se začne spomladi. Čeprav bi lahko zaradi vse toplejšega podnebja začeli saditi nekoliko prej, jim v Vipavski dolini načrte pogosto prekriža burja. Na posestvu so se iz preteklih izkušenj naučili, da se s sajenjem ne splača preveč hiteti. »Pred 20. majem si lubenic ne upamo saditi ven,« pojasnjuje Mitja. Okoli prvomajskih praznikov je namreč še vedno precejšnja nevarnost močne burje, ki lahko mladim sadikam povzroči veliko škode. Zato jih na prosto praviloma sadijo med 20. in 25. majem.

Pred sajenjem pripravijo gredice, pri čemer jim pridejo prav izkušnje iz trsničarstva. Na gredice namestijo zastirno folijo in namakalni sistem, nato pa vanje posadijo sadike lubenic. Na ta način danes obdelujejo približno hektar površin. Prve lubenice začnejo obirati v drugi polovici julija. Vseh sadik ne sadijo istočasno. Del jih načrtno posadijo nekoliko pozneje, s čimer podaljšujejo sezono in preprečijo, da bi ves pridelek dozorel naenkrat. Tako imajo na Posestvu AVUS domače lubenice praviloma od druge polovice julija pa vse do konca septembra. To je pomembno tudi za njihove kupce. V drugem delu sezone lahko namreč z lubenicami oskrbujejo tudi šole in vrtce, ko se otroci po počitnicah vrnejo vanje. Melone svojo sezono zaključijo nekoliko prej.

Mini lubenice, velik pridelek

Na vprašanje kakšno količino lubenic in melon pridelajo, odgovori: »Pridelek ni majhen. Na koncu govorimo o tonah, ne kilogramih. V rekordni sezoni smo pridelali kar 33 ton lubenic, običajno pa se pridelek giblje med približno 22 in 25 tonami na sezono. Vsako leto je drugačno, saj na pridelek vplivajo vreme, poplave, veter, toča in številni drugi dejavniki.« Na posestvu so se specializirali predvsem za mini lubenice. Pri melonah pa so po preizkušanju različnih sort izbrali oranžno sorto Talento F1, ki se je dobro prilagodila njihovim razmeram in prepričala tudi kupce. Tudi odločitev za eno samo sorto je premišljena. Vsaka sorta ima namreč svoje posebnosti in zahteva nekoliko drugačen način določanja zrelosti in obiranja. Kot pravi Mitja: »Že z eno je dovolj dela.«

Petdeset odtenkov zelene

Pridelati dobro lubenico je eno, ugotoviti pravi trenutek za obiranje pa nekaj povsem drugega. Na posestvu lubenice in melone v glavni sezoni praviloma obirajo na približno dva dni. Pri določanju zrelosti morajo upoštevati številne dejavnike, dodatno težavo pa predstavljajo visoke poletne temperature. »Eden pomembnejših znakov je vitica ob peclju, ki se začne sušiti. Toda niti to ni vedno zagotovilo. V deževnem in manj sončnem letu se lahko vitica popolnoma posuši, sadež pa v notranjosti še vedno ni dosegel polne zrelosti. Vsekakor so izjemno pomembne izkušnje.« Mitja se še pošali, da na začetku vidiš samo lubenico, po nekaj letih pa začneš prepoznavati »50 odtenkov zelene«.

Toda za šalo se skriva precejšnja odgovornost. »Na koncu za vsako obrano lubenico ali melono odgovarjaš, ko jo daš naprej,« poudarja Mitja. Pri češnji je zrelost mogoče precej dobro oceniti že na pogled, pri lubenici pa notranjosti ne vidiš. Zato pravi, da je včasih vse skupaj »malo loterije« in da si kot pridelovalec ves čas nekoliko na trnih. Z leti pridejo izkušnje in, kot pravi sam, tudi nekoliko »debelejša koža«. Kriteriji pa ostajajo visoki: cilj je, da do kupca pride sadež, za katerega lahko stojijo s svojim imenom.

Ko se dan začne pred četrto zjutraj

Za svežim lokalnim pridelkom je ogromno dela, ki ga kupec pogosto ne vidi. V času glavne sezone se delovni dan na posestvu lahko začne že pred četrto uro zjutraj. Najprej pripravijo lubenice, obrane prejšnji dan, ki gredo tisto jutro v dostavo. Medtem se drugi del ekipe odpravi na njivo po nov pridelek. Zgodnje jutranje ure so namreč za obiranje najprimernejše, saj po enajsti uri vipavsko poletno sonce delo močno oteži.

V najbolj intenzivnem delu sezone so v enem dnevu obrali tudi okoli štiri tone lubenic. Toda z obiranjem se delo šele začne. Sadeže je treba pregledati, zapakirati, pripraviti za trg in dostaviti kupcem. »Težko je biti na vseh koncih hkrati,« priznava Mitja. Obiranje je namreč samo najbolj viden del procesa, za njim pa ostaja še organizacija prodaje, pakiranje, dostava in vsakodnevno delo na kmetiji. Pri delu pomagajo domači, sorodniki in prijatelji oziroma, kot v smehu pravi Mitja, »kdor ima čas in voljo«.

Od njive do kupca po čim krajši poti

V prvih letih je bil eden največjih izzivov prav prodaja. Ko pridelaš več deset ton lubenic, jih je treba namreč tudi spraviti do kupcev. »Imeli smo 30 ton lubenic in kam jih boš dal?« se začetkov spominja Mitja. Zato so se povezali z distributerjem, prek katerega je pridelek prišel do slovenskih trgovcev. Sčasoma pa so si želeli vzpostaviti tudi lasten trg in neposrednejši stik s kupci. Pri tem so bili uspešni, saj danes približno polovico pridelka prodajo prek distributerja, drugo polovico pa neposredno sami.

Vedno več ljudi jih obišče tudi neposredno na posestvu. »Gre od ust do ust,« pravi Mitja. Kupci pridejo na dom po lubenice in melone, predvsem pa se vračajo. Njihov najpogostejši komentar je preprost – sadeži so dobri in imajo okus. »Vsakega smo veseli in ga z veseljem postrežemo,« dodaja. Prav tu se pokaže bistvo lokalne hrane. Lokalnost ni samo vprašanje kilometrov med njivo in krožnikom. Pomeni tudi, da lahko kupec spozna človeka, ki je pridelek vzgojil, ve, od kod prihaja njegova hrana, in dobi sadež, ki mu za prihod na prodajno polico ni bilo treba prepotovati polovice Evrope.

Kakovost pred količino

Glavno vodilo posestva AVUS ostaja kakovost izdelkov ob čim manjšem obremenjevanju okolja. Njihove vrednote so usmerjene v trajnostno in kakovostno pridelavo, pri čemer imajo tudi pridobljen certifikat integrirane pridelave za lubenice, melone in češnje. Razvoj posestva zato ni zgodba o čim hitrejši širitvi, ampak predvsem o prilagajanju. Tako kot so jih razmere nekoč pripeljale od trsničarstva do češenj ter nato do lubenic in melon, bodo tudi v prihodnje pozorno spremljali, kaj jim sporočata narava in trg.

Med varnostjo in pogumom stopiti iz cone udobja

Ko pogovor nanese na prihodnost, Mitja ne skriva, da sedanji tempo dolgoročno ne bo mogoč. »Zgodaj vstajati ob štirih, hoditi v službo in se potem ukvarjati še s kmetijstvom do polnoči, tako naprej žal ne bo šlo. Treba se bo odločiti.« Prav prihodnost je morda eden največjih izzivov njihove zgodbe. Kmetijstvo je zaradi toče, suše in drugih ujm nepredvidljivo, vlaganja so velika, rezultat pa nikoli povsem zagotovljen. Ob tem ostaja tudi vprašanje varnosti redne zaposlitve.

Mitja ob tem izpostavi staro razmišljanje, ki ga pozna marsikdo: drži se varne službe. Toda takoj doda še drugo plat: »Če ne greš iz cone udobja, na koncu tudi ne veš, kaj te čaka dobrega za njo.« Zato na posestvu prihodnosti ne želijo začrtati do zadnje podrobnosti. Strategija je pomembna, še pomembnejša pa je sposobnost prilagajanja. »Nismo mi iskali panog, temveč so panoge dejansko poiskale nas,« razmišlja Mitja. »Čas in trg bosta pokazala, kje je povpraševanje, mi pa bomo temu sledili.« Če bo povpraševanja več, se bo zgodba širila. Če ga bo manj, se bo morda odprla povsem nova priložnost. In prav v tem je verjetno bistvo njihovega načina dela – opazovati, preizkusiti in se pravočasno odzvati.

Morda je prav to najboljši povzetek zgodbe posestva AVUS – zgodbe, ki se ni razvila po natančno začrtanem načrtu, ampak je rasla skupaj z izkušnjami, naravo in ljudmi, ki so v lokalno pridelanih sadežih prepoznali nekaj več. Zakaj torej lokalno? Ker za lokalnim pridelkom niso samo kilometri, ki jih hrana ni prepotovala. Za njim so zgodnje jutranje ure na njivi, pozorno spremljanje vsakega sadeža, leta nabiranja izkušenj, prilagajanje vremenu in trgu ter odgovornost pridelovalca, ki kupcu na koncu ponudi nekaj, pod kar se je pripravljen podpisati s svojim imenom.