»Danes ljudje sadje kupujejo z očmi, a tudi manj lepo sadje je zelo dobro«

Ker prav zdaj zorijo breskve, je bila odločitev za tokratni obisk in reportažo sila preprosta. Potrkali smo na vrata sadjarske kmetije Živec v Vitovljah, ki je znana kot ena večjih pridelovalk breskev v Vipavski dolini. Gospodar Franc Živec pa ne goji le breskev, temveč tudi slive in kivije. Kakorkoli – s približno 1000 drevesi je breskev prva sadna dama kmetije, kupcev zanjo pa nikoli ne zmanjka. Po treh zaporednih slabih sezonah – leta 2021 je svoj davek terjala pozeba, leta 2022 suša, lani pa toča – bo letos, kot vse kaže, letina breskev končno normalna. Povedano nekoliko drugače: na kmetiji Živec računajo na približno 15 ton tega sladkega in nadvse priljubljenega poletnega sadeža.

Gospodarja kmetije Franca Živca in njegovo ženo smo sredi popoldneva našli med prebiranjem breskev. »Breskev ima kratko življenjsko dobo. Obiramo jih sredi dopustov v vročini, ko te nihče ne vpraša, ali imaš čas za to opravilo. Ko breskev dozori, pač moraš v sadovnjak, saj si lahko že naslednji dan prepozen. Tako zdaj delamo s polno paro: zjutraj in proti večeru breskve obiramo, v najhujši vročini pa jih prebiramo. Na srečo imamo na kmetiji tudi hladilnico, kjer lahko ta sadež počaka nekaj dni, a seveda ne predolgo. Transportne poti do uporabnikov morajo biti namreč čim krajše,« priznava Franc Živec, ki med prebiranjem hitro opazi vsako najmanjšo 'lepotno napako' na sladkih rdečeličnih gospodičnah. »Veste, danes ljudje kupujejo sadje z očmi. A mi jih poskušamo naučiti, da so tudi nekoliko manj lepe breskve zelo dobre za sok in nadvse primerne za marmelado. A včasih se mi zdi, kot bi se bali vsake pikice na sadju. In zelo malo jih poznam, ki bi bili pripravljeni malce očistiti sadje, ki je poškodovano, ter ga nato predelati,« doda. Kot ugotavlja, ljudje sicer danes vedo, katero sadje je resnično kakovostno. »A komu je treba še vedno povedati, da mora biti breskev dovolj zrela, da jo pojemo, in da ne more biti trda kot jabolko,« se pošali.

Obiralna sezona breskev je dolga cela dva meseca

Na sadjarski kmetiji Živec so v najboljših časih pridelali kar 50 ton breskev, trenutno pa imajo okrog 1000 dreves breskev. Danes sezona obiranja breskev na kmetiji traja cela dva meseca, saj se začne med 20. in 25. junijem ter konča med 20. in 25. avgustom. Letos so breskve začele zoreti že prej, gospodar kmetije pa po treh zaporednih slabih sezonah, ko skupaj niso pobrali niti za polovico običajne letine, računa na običajno letino, ki se giblje okrog 15 ton. »Zadnja tri leta so bila resnično slaba. Če bi se ukvarjal le s to dejavnostjo, preprosto ne bi preživel, saj zaslužek ne bi zadoščal niti za plačilo prispevkov. Pri breskvah je podobno kot pri drugem sadju pač tako, da je vsaka letina nepredvidljiva, zato smo si v preteklosti na kmetiji pomagali s prašičjerejo, ki je pomenila stalni vir dohodka,« priznava Franc Živec. Breskve na kmetiji v zadnjih letih nabirajo izključno v družinskem krogu, v sadovnjakih pa imajo posajene takšne sorte breskev, ki ne zorijo hkrati, zato lahko delo teče lepo in ga naenkrat ni toliko, da ga ne bi mogli dohajati. »Ko beremo eno sorto breskev, je nikoli ne poberemo le v enem ali v dveh dneh. Ko opravimo prvo branje, počakamo nekaj dni, nato sledi drugo branje, in potem še tretje in četrto. Eno sorto breskev tako beremo okrog 14 dni. Potem pa že zori naslednja sorta. Sorte se v zorenju nato lepo vrstijo naprej, zato smo tudi obiralci manj obremenjeni. Gojimo pa štiri sorte breskev: najprej dozori Spring Lady, sledi ji sorta Rich Lady, nato Glohaven in kot zadnja sorta zori Fajette,« pove sogovornik.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da imajo na kmetiji za breskve vedno veliko odjemalcev. »Naši kupci so praktično s celotnega območja zahodne Slovenije, prihajajo pa tudi od drugod. Precej jih je s Postojnskega, nekaj iz Žirov, imam pa tudi kupca s Kočevskega, ki domov odpelje breskve še za prijatelje. Oskrbujem tudi dve trgovini, k nam pa prihajajo celo Italijani. Ljudje nas danes poiščejo kar sami, nobene potrebe ni več, da bi breskve prodajal na stojnici ob kateri od lokalnih cest,« ugotavlja Franc Živec. Seveda bi lahko prodal še večjo količino breskev od trenutne, saj je pridelovalcev tega sadja v Vipavski dolini občutno manj kot v preteklosti. »Večino breskev tako prodamo doma, polega tega pa stremimo k temu, da ne prodajamo večjim odkupovalcem, saj vsak pobere svoj delež,« poudarja Franc Živec. Na kmetiji sicer pridno skrbijo za pomlajevanje breskovih nasadov. Tako imajo okrog 200 mladih breskovih dreves, ki so jih šele posadili in bodo v rodnost prišla čez nekaj let, ter bodo zamenjala tista drevesa, ki se počasi približujejo koncu najbolj rodnih let. Kot je znano, breskev polno rodnost doseže šele v petem letu, potem pet let normalno rodi, zatem pa se njen pridelek že zmanjšuje. Ko ima drevo 13, 14 oziroma največ 15 let, je tako že treba posaditi nova, mlada drevesa. Naj dodamo, da poleg breskev na kmetiji Živec gojijo tudi slive – trenutno imajo okrog 150 dreves sliv in 160 dreves kivijev.

Najprej so vse breskve vozili na Fructal

Začetki sadjarske kmetije Živec sicer segajo v konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej tik pred osamosvojitvijo Slovenije. »Na kmetiji smo imeli najprej trte. Potem smo se začeli širiti in odločiti se je bilo treba, ali bomo gojili trto ali breskev. Če bi se odločil za vinogradništvo, bi moral veliko vložiti v ureditev primerne kleti, zato so bile breskve bolj logična odločitev. Sprva smo ves pridelek breskev vozili v ajdovski Fructal. Ko so se časi spremenili in je začela družba slabše plačevati, smo se odločili, da bomo najboljše breskve prodajali sami. Zasadili smo še nova drevesa teh sort, ki so bolj primerne za transport,« se spominja gospodar kmetiji. Na vprašanje, ali je bila takšna preobrazba za kmetijo zahteven projekt, odgovarja nikalno. »Tisti časi niso bili tako slabi. Ko breskev nismo več vozili na Fructal, smo iztržili skoraj dvakrat več kot prej, čeprav je po drugi strani tudi res, da so se nam povečali stroški prevoza. Povpraševanje po tem sadju pa je bilo takrat izjemno veliko, tudi pridelava breskev je bila takrat veliko večja. Spominjam se, da sem takrat, ko sem dobil naročilo, šel breskve brat, jih zvečer prebral, že naslednji dan sem jih peljal kupcu. Počitek je bil le od enajstih zvečer do štirih zjutraj. Takrat nam šla prodaja odlično, a je bilo delo resnično izjemno naporno. Tak ritem resnično težko zdržiš,« priznava Franc Živec.

Kot ugotavlja, breskev v Vipavski dolini danes skoraj ni več, ne odkupujejo jih niti več v Fructalu. Poleg tega gre za precej zahtevno sadno sorto. »Veliko ljudi si sploh ne predstavlja, koliko dela je z breskvijo,« izpostavlja gospodar sadjarske kmetije Živec. In kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi? »Kmetija mora biti čim bolj inovativna. Njen gospodar pa mora biti delavec, strojnik, šofer, traktorist, avtomehanik, pa še kakšen ključavničar, saj je treba vedno kaj popraviti. Poleg tega mora poznati vse kemije, ki jih potrebuje kmetijstvo, naučiti pa mora delati tudi druge. In seveda mora biti gospodar kmetije tudi gospod, če je to potrebno,« malo v šali in precej zares pove Franc Živec. »Sam imam vedno kaj za početi, dolgčas na kmetiji res ni,« dodaja. Pa je odločitev za delo na kmetiji in gojenje breskev kdaj obžaloval? »Da sem se odločil za gojenje breskev, ne obžalujem, čeprav gre za delikatno sadno sorto. A če pogledam svojo pot za nazaj – ne vem, če bi se še enkrat odločil za to, da sem si naložil toliko dela. Po drugi strani pa vidim, da je zemlja čedalje slabše obdelana. Šempasko polje je letos žalostno in bolj prazno. Povsod se zmanjšuje uporaba kmetijskih površin. Komu je to podobno? Slovenija je že tako majhna, in to je velik udarec, posebej če bo naša prihodnost takšna,« sklene sogovornik.