Kjer so rastline prepuščene naravi, je kakovost zelišč višja

Skodelica domačega čaja nas v mrzlih zimskih dneh prijetno pogreje. Zato odločitev, koga bomo v tem mesecu predstavili, resnično ni bila težka. Tončka Čibej, doma s Predmeje, ki je pred desetletjem s pridobitvijo nacionalne poklicne kvalifikacije postala prva uradna zeliščarka v Vipavski dolini, zna o zeliščih in čajnih mešanicah, ki jih pripravlja iz njih, povedati marsikaj zanimivega in uporabnega. Tisti, ki jo obiskujete na ajdovski tržnici, zagotovo poznate tudi njene sirupe, tinkture, mazila, likerje, zeliščne soli in celo pravega gorskega jägermeistra.

Tončka Čibej je z zelišči povezana od nekdaj, saj jih je nabirala že kot otrok. Kot se spominja, si je na ta način v osnovni šoli zaslužila denar za zvezke in knjige, kasneje pa so zelišča doma nabirali za potrebe Droge Portorož. »Veliko znanja o zeliščih sem pridobila doma, saj me je to področje vedno zelo zanimalo. Rada sem tudi prebirala članke iz časopisov na to temo, prav tako knjige. V bistvu to še vedno počnem,« poudarja in hkrati priznava, da se človek uči vse življenje. »Vsega znanja o določenem področju, pa čeprav te nadvse veseli in zanima, nikoli nimaš. Je pa res, da tistega, kar se priučiš v mlajših letih, praviloma nikoli ne pozabiš. Tisto, kar se kasneje učiš na novo, pa je treba večkrat prebrati in utrditi, da je znanje osvojeno. Zelišča seveda niso izjema,« dodaja.

Zelišča na Gori: manjši, a boljši pridelek

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da naša sogovornica pri pripravi čajev in čajnih mešanic prisega na zelišča, ki jih nabira na Gori, na skoraj tisoč metrih nadmorske višine. »Včasih me kdo vpraša, če imam v ponudbi tudi zeleni čaj. Seveda ga nimam, saj nabiram zelišča, ki rastejo pri nas,« pravi. Prepričana je, da so zelišča na Gori bolj kakovostna kot v dolini. »Na Gori ni intenzivnega kmetovanja, ni škropiv in gnojil, zato imajo rastline drugačne pogoje za rast. Rastejo pa počasi. Iz zemlje namreč črpajo vse minerale in vitamine, tako da so z njimi bolj bogate kot rastline, ki uspevajo v intenzivnih nasadih,« pojasnjuje. Sama ima sredi gozda zasajeno še njivo z zelišči, ki jih je v naravi težje dobiti. Tudi tam so rastline prepuščene naravi. »Nimajo gnojenja in zalivanja, tako da rastejo počasi, zato jih žanjem enkrat na leto, medtem ko jih v dolini žanjejo večkrat. To zahteva nekoliko večje površine za vzgojo rastlin, ki jih je treba seveda tudi ustrezno obdelovati. Dela je na ta račun nekoliko več, pridelek je občutno manjši, kot bi bil v intenzivnem nasadu, je pa zato njegova kakovost toliko višja. Tisto, kar zraste hitro, iz tal nikoli ne pobere vsega tistega, kar pobere iz tal rastlina, ki raste počasi,« izpostavlja Tončka Čibej. Na njeni njivi uspeva okrog 30 različnih vrst zelišč, med drugim meta, melisa, ameriški slamnik in slezenovec, še dodatnih 40 vrst zelišč nabira v naravi. Ob tem velja spomniti, da na Gori uspevajo tudi rastline, ki jih je sicer težje dobiti; takšen primer so, denimo, arnika, gorski vrednik, tudi šentjanževka.

Z različnimi vrstami zelišč v čajnih mešanicah ne pretirava

In kako nastajajo gorski čaji Tončke Čibej? Kot priznava sogovornica, pri mešanju čajev ne pretirava z različnimi vrstami zelišč, saj jih je v čaju največkrat med štiri do pet. »Nekoliko več zelišč ima le čajna mešanica Za prijatelje, drugače pa skrbno zbiram, da se zelišča med seboj dopolnjujejo in povezujejo. Če, na primer, določeno zelišče skrbi za pomiritev, ga seveda ne kombiniram s tistim, ki je namenjeno poživitvi. Poleg tega imajo nekatera zelišča svoj specifičen način priprave, zato takšnih zelišč v čajne mešanice nikoli ne stavim,« priznava. In katere njene čajne mešanice so najbolj priljubljene? »Meni je najljubša mešanica Babičin čaj, ki ga tudi največ prodam. Zelo priljubljeni sta mešanici Za prijatelje in Družinski čaj, ki ju lahko pijejo vsi, tako otroci kot odrasli in starejši,« doda. V njeni ponudbi je sicer še veliko drugih čajev, med katerimi zagotovo vsakdo najde nekaj zase. Za nameček znajo Tončkine čajne mešanice premagati tudi marsikatero zdravstveno težavo. Na vprašanje, ali ljudje danes raje poiščejo domače stvari, kot da bi pili čaje iz filter vrečk, sogovornica odgovarja pritrdilno. »V čajih iz filter vrečk je veliko barvil in umetnih arom, zato se morajo ljudje največkrat znova navaditi piti domače čaje. Tudi ti imajo arome, ki pa nikoli niso takšne kot umetne. Opažam, da so se ljudje v zadnjih desetih letih navadili na moje čaje in so zanje pripravljeni odšteti tudi kakšen evro več. Na dolgi rok se namreč še kako pozna, če uživamo domače stvari. Pa tudi kakšen prehlad in virozo je na ta način mogoče pozdraviti: mogoče traja kakšen dan več, kot če bi se odločili za zdravila, a dolgoročno ima to pozitivne učinke,« meni.

Kulturo nabiranja zelišč bi morali izboljšati

Ne preseneča, da ljudje v zadnjih letih tudi bolj berejo zelišča kot leta poprej. K temu brez dvoma prispevajo tečaji, ki jih med drugim organizira tudi Ljudska univerza v Ajdovščini, nekaj pa je k temu zagotovo botrovalo obdobje pandemije covida. »Žal velikokrat opažam, da ljudje ne spoštujejo kulture nabiranja zelišč. Nikoli se ne sme vsega pobrati, saj potem zelišča ne rastejo več. Prav tako jih ne bi smeli vsepovprek uničevati in tlačiti. Seveda bi se morali pri lastnikih zasebnih zemljišč tudi pozanimati, ali jih lahko tam nabirajo. Veliko ljudi namreč zelišča nabira, ne da bi sploh koga vprašali, ali to lahko počnejo. Pa še to: ljudje velikokrat kar smukajo in grabijo zelišča. To ni prav. Za nabiranje je treba imeti s seboj škarje, sama vsako zelišče odrežem,« poudarja Tončka Čibej, ki poleg čajev in čajnih mešanic – ti so v njenem naboru izdelkov najbolje prodajani – iz zelišč pripravlja še likerje, sirupe, tinkture, mazila, zeliščne soli. In kako inovativen mora biti danes ponudnik, da lahko preživi? »Treba je biti inovativen. Jaz sem bila ustvarjalna od nekdaj. Po poklicu sem namreč krojač, pa čeprav tega poklica nikoli nisem opravljala. V tem poklicu moraš imeti, podobno kot pri zeliščarstvu, ustvarjalno žilico in hkrati željo, da se vsak dan česa novega naučiš. Ker mi hčerka oblikuje embalažo za izdelke, bi lahko rekla, da je pri meni prav vse v domačih rokah,« pravi. O svojem urniku pa nam je izdala tole: »Če je običajni urnik od 8. do 17. ure, imam kot zeliščarka poleti urnik, ki traja od 5. ure zjutraj do 20. ure zvečer ali pa še kakšno uro več«.

Najboljša za sušenje zelišč sta senca in zrak

Tisti, ki Tončko Čibej in delo njenih pridnih rok dobro poznajo, tudi vedo, da na ajdovski tržnici prodaja ob torkih in četrtkih ter da jo bodo tam našli tudi vsako drugo soboto v mesecu, ko je v Ajdovščini organizirana kmečka tržnica. Obiskuje pa tudi različne prireditve in dogodke. Zadovoljni kupci se radi vračajo, zato ji dela tudi v prihodnje zagotovo ne bo zmanjkalo. »Dokler bom lahko, bom to počela. Poleti vstajam tudi ob 4.30, če je treba, saj je bila lani taka vročina, da dopoldan in popoldan skoraj nisi mogel ven. Delam pa cel dan, saj zelišča sušim naravno in to seveda traja. Treba jih je namreč prebrati in posušiti,« pojasnjuje. Zelišča sicer največkrat nabira dopoldne, ko posije sonce, sploh če gre za cvetove. Pri sušenju cvetov mora biti vreme suho, saj nabiranje zelišč po dežju ne prinese želene arome,« opozarja. In katere napake še delajo ljudje, ki sušijo zelišča? »Zelišča je treba vedno dobro posušiti. Jaz jih sušim na mreži, da lahko vse skupaj večkrat premešaš. Zelišča vedno sušim v senci in na zraku, v sušilcu pa mogoče le šipek in jabolka. Kakorkoli že, prostor mora biti vedno suh, tudi ko posušena zelišča shranjujemo,« se glasi še eden od njenih napotkov vsem tistim, ki razmišljate, da bi se v sušenju zelišč preizkusili tudi sami.

Tekst in foto: Katja Željan