»Naši prašiči se prosto gibajo v naravi, zato je tudi njihovo meso boljše«

Počasi se približuje velika noč, najpomembnejši krščanski praznik, ki si ga brez velikonočnih dobrot ne znamo predstavljati. Med njimi sta tudi pršut in žolca, zato smo se na tokratni obisk podali v Črniče, na Turistično kmetijo Arkade Cigoj, kjer se že vrsto let proizvajajo odlične suhomesnate izdelke. Njihova posebnost je, da nastajajo iz mesa mangulic, stare avtohtone srbsko-madžarske pasme prašičev, ki se pri Cigojevih pasejo na prostem, kar seveda vpliva na drugačno razporeditev maščob kot pri pitancih. In ker dober glas seže v deveto vas, najbrž ni treba posebej poudarjati, da kupcev za Cigojeve mesnine nikoli ne manjka. Med njimi je tudi vsem dobro poznani chef Tomaž Kavčič iz Gostilne pri Lojzetu, ki se lahko pohvali z Michelinovo zvezdico.

Seveda se priprave na veliko noč pri Cigojevih začnejo že s kolinami. Takrat med drugim skrbno izberejo kose mesa, iz katerih bodo pozneje nastali pršuti in žolce, po katerih je v velikonočnem času na njihovi kmetiji največ povpraševanja. »Ko nas kupci pokličejo, jih povprašamo, kaj točno si želijo, nato pa jim te proizvode pripravimo. Ker je kuhanje žolce zamudno, ne preseneča, da je veliko zanimanja prav zanje, prav tako pot po kuhanem pršutu. Med epidemijo covida smo pred veliko nočjo skuhali okrog 150 porcij žolce,« pravi Silva Cigoj, ki vodi Turistično kmetijo Arkade Cigoj. »Imamo to srečo, da je naš zet kuhar, tako da je žolco pripravil ob pomoči mojega moža, ki ima shranjeno še kakšno starejšo recepturo, kaj je treba dati v žolco. Mi ji dodamo kakšen kos govejega mesa, sicer pa so si recepture za to jed bolj ali manj podobne,« priznava sogovornica. Kot dodaja, so na kmetiji med epidemijo covida segment proizvodnje suhomesnatih izdelkov še nekoliko razširili in okrepili. Tako imajo v tem trenutku kupce vse do Ljubljane. »Z ljubljanskega konca je po naših proizvodih ogromno povpraševanja, prav tako tudi s primorskega. Ljudje nas zelo dobro poznajo in naše izdelke tudi,« poudarja Silva Cigoj. Kar seveda ne preseneča, saj je Turistična kmetija Arkade Cigoj ena od začetnic kmečkega turizma v Vipavski dolini, že desetletja sinonim za izvrstne domače mesnine. Hkrati so Cigojevi eni večjih pridelovalcev prašičjega mesa v tem delu Slovenije.

Slavni kodrasti prašički z zdravimi maščobami

Vsem dobro poznano turistično kmetijo, ki se nahaja v najstarejši hiši v Črničah, sta začela razvijati Silva in Jordan Cigoj, danes pa je kmetijo kot mladi prevzemnik prevzel njun sin Miha in s pomočjo evropskih sredstev uredil vse potrebno za predelavo mesnin, vključno z registrirano klavnico in novo sušilnico. Zato so rejo mangulic še nekoliko razširili, tako da letno zakoljejo okrog 150 prašičev. Njihovo meso ponujajo v gostinski ponudbi kmetije, iz njega pa prav tako nastajajo suhomesnate dobrote, od pršuta, do salam – po slednjih je sicer največ povpraševanja –, vratovin, pancet in rolanih pancet, do plečk, špeha, masti, ocvirkov v masti, delajo pa celo zaseko, tlačenko in pašteto. »Vsako leto pride ven kakšen nov izdelek. Očitno ima sin Miha za to dejavnost dedno preddispozicijo, saj je bil že njegov nono po očetovi strani vaški mesar, vaški mesar pa je bil tudi moj oče na Štajerskem,« pove Silva Cigoj. »Hčerka Maja je za moža dobila kuharja, tako da bosta onadva na kmetiji v prihodnje skrbela za njen turistični del, seveda v povezavi z mesom z domače kmetije. Da, tako smo si pri nas razdelili dejavnosti na kmetiji, potem ko smo se temeljito pomenili z našimi 'ta mladimi'«, dodaja sogovornica.

Ko beseda nanese na posebnosti gojenja mangulic na kmetiji, izpostavlja, da gre za prosto rejo, saj se njihovi prašiči ves čas gibljejo v naravi. »Na našem koncu Primorske je mogoče nekoliko manj trave, tako da jim še kaj dodajamo. Tako kot ljudje se pri nas tudi živali prehranjujejo sezonsko: poleti jedo buče in deteljo, pozimi pa koruzo in ječmen. Ker se prašiči gibajo v nravi, je to zagotovilo, da bo tudi njihovo meso boljše,« je prepričana Cigojeva. Med prašiči pitanci, ki živijo v hlevu in pojedo veliko več od tistih, ki se gibljejo na prostem, namreč po njenih besedah obstaja pomembna razlika. »Naši prašiči se prehranjujejo bolj počasi, zato počasneje pridobivajo na končni teži. Tako jih redimo približno leto in pol ali celo nekoliko več, preden pride do zakola, medtem ko prašiče pitance redijo eno leto,« pojasnjuje. Mangulice dosežejo tja do dvesto kilogramov in ker se gibljejo več kot pitanci, je tudi njihova razporeditev maščob drugačna. »Naši prašiči imajo več nenasičenih, dobrih, zdravih maščob,« izpostavlja sogovornica. Na vprašanje, ali so ljudje danes pripravljen plačati tudi kakšen evro več za kakovostno hrano, pa odgovarja: Nekateri že, je pa tudi še nekaj takih, ki mislijo, da je hrana, ki je pridelana na kmetiji, bolj enostavna in bi zato morala biti tudi cenejša«.

Nizozemci se domov vračajo s polnimi avtomobili Cigojevih dobrot

Sicer pa pomemben segment dejavnosti Turistične kmetije Arkade Cigoj predstavlja tudi njihova gostinska ponudba s prenočišči. »V Vipavsko dolino prihaja čedalje več tujcev. V ta del Primorske zelo radi zahajajo: najprej zaradi lokacije in možnosti različnih športnih dejavnosti, ki jih je tu res veliko, prav tako pa tudi zaradi kulinarične ponudbe. Kot turistična ponudnica zadnja leta že takoj, ko pridejo k nam kolesarji in drugi športniki, povem, da smo najboljše izhodišče za različne izlete, saj živimo v čudoviti dolini,« je prepričana. Med tujimi gosti na vrata Cigojevih v zadnjih letih velikokrat potrkajo Američani – o kmetiji so namreč pred časom pisali tudi v slavnem New York Timesu –, Angleži in Nizozemci. »Ti se večinoma na počitnice odpravijo kar z avtomobili, nazaj pa se velikokrat vračajo s polnimi prtljažniki dobrot z naše kmetije, ki jih ni težko prodati,« se namuzne Cigojeva. Na vprašanje, ali so gostje čedalje bolj zahtevni, pa odgovarja: »Danes so gostje razgledani in dobro vedo, česa si želijo. Gostu moraš dobro predstaviti vse okoliške točke in zanimivosti, da ga tu zadržiš dlje. Pred leti sem jih pošiljala v Postojnsko jamo in Škocjanske jame, danes jih usmerim na Otliško okno, v Vipavski Križ, imamo lepa izhodišča za Čaven in Kucelj, pa tudi v okolici Črnič so zanimive točke, ki jih velja odkriti. Govorim seveda o starejših gostih. Mladi imajo največkrat precej dobro izdelan načrt, kaj si želijo videti, saj si že pred obiskom naših krajev vse dobro ogledajo na spletu«.

V Vipavski dolini sicer obstaja ogromno turističnih ponudnikov, a jih večina ponuja le prenočišče z zajtrkom. Zato so se na Turistični kmetiji Arkade Cigoj predlani odločili, da bodo v glavni turistični sezoni kuhali vsak dan in gostom, ki v bližini prenočujejo, ponudili meni s tremi hodi. »Okoliške kmetije oziroma ponudnike v kampih smo povabili, da svoje goste pripeljejo nekaj pojest k nam. Lani je bilo povpraševanje tolikšno, da kakšen dan vseh sploh nismo mogli sprejeti,« priznava Silva Cigoj, ki je prepričana, da bi morala občina Ajdovščina v prihodnje investirati tudi v dobro gostilno na svojem območju. Glede na razvojne priložnosti, ki se občini napovedujejo, bi bilo to po mnenju sogovornice skoraj nujno. »Ajdovščina ima veliko podjetij, a nima niti ene gostilne, kamor bi peljala poslovne partnerje na dobro kosilo. Govorim o občini, ne o Vipavski dolini, čeprav se zavedam, da moramo na Vipavsko dolino gledati kot na celoto,« meni. Naj dodamo, da bodo pri Cigojevih svoje goste v prihodnje razvajali še nekoliko drugače kot doslej. »Pred mesecem in pol smo pridobili gradbeno dovoljenje za ureditev šest glamping hišic na koncu vasi, kjer nameravamo dolgoročno urediti tudi mini objekt za kuhanje. Če bo šlo vse po sreči, bi morala glamping vasica prihodnje leto odpreti svoja vrata. Ljudje čedalje bolj iščejo stik z naravo, v naravi bi radi tudi prespali, mi pa bi jim radi takšno, bolj luksuzno obliko namestitve, omogočili. Naj povem še, da bodo glamping hišice, za katere bo skrbela hčerka Maja, takšne, kakršnih nima še nihče drug,« sklene naša sogovornica.

Tekst: Katja Željan

Foto: arhiv Turistične kmetije Arkade Cigoj