Kmetija, ki načelo samooskrbe več kot uspešno udejanja

Zgodba turistične kmetije Pri Rjavčevih je zgodba o devetih generacijah, ki so (bile) zapisane trdemu delu in marljivosti, podjetnosti in predanosti kakovosti, a hkrati sodelovanju in medsebojni podpori. Hkrati je to zgodba o kmetiji, ki prisega na domačo, dobro in zdravo hrano in ki načelo samooskrbe uveljavlja do popolnosti. Tako kot nekoč namreč tudi danes pridelajo vse, kar za življenje potrebujejo, in to od njive oziroma hleva do krožnika, viške hrane pa prodajajo več kot zadovoljnim kupcem. »Takšno življenje seveda ni enostavno, kot povsod so tudi na kmetiji vzponi in padci. A če te nekaj veseli delati, je zagotovo vse skupaj veliko lažje. To je pač naš način življenja že od otroštva,« pravi Martin Cernatič, ki skupaj z ženo Sabrino predstavlja deveto generacijo rodbine Cernatič.

Če boste gost turistične kmetije Pri Rjavčevih, vam bo ob obisku v oko zagotovo padlo lepo uokvirjeno družinsko drevo na eni od sten, ki spremlja razvoj družine vse od konca 18. stoletja oziroma od časov, ko se je na kmetijo priženil Mohor Cernatič. Kaj se je dogajalo v času pred tem, žal ostaja neznanka, saj je tukajšnja župnija takrat pogorela in podatkov ni mogoče dobiti. Kakorkoli, Mohor Cernatič se je v hišo v Šempasu, ki danes nosi število 158, priženil s takrat največje in najstarejše kmetije v Šempasu, ki so ji rekli Pri Potočevih. Kateri priimek je nosila hiša v Šempasu 158 pred letom 1797 žal ni povsem jasno, a najverjetneje so tu živeli Rijavci ali Erjavci, saj se je kmetiji reklo Pri Rjavčevih. Kmetija nosi takšno ime še danes, le da tu že zelo dolgo živijo – Cernatiči. Kot pove Martin Cernatič, sta bila njegova stara starša po očetovi strani nadvse podjetna, nona pa je od hiše do hiše prodajala vse, kar je kot višek ostalo na domači kmetiji: sadje, zelenjavo, vino. Podjetnost se je očitno naselila tudi na prihodnje rodove saj sta Martinova starša - oče Vinko in mama Nataša – skupaj z nono pred natančno 40 leti na kmetiji začela razvijati turistično dejavnost. »Seveda so bili takratni časi povsem drugačni od današnjih. Še vedno se živo spomnim, da smo najprej kupili 12 jedilnih priborov in 12 krožnikov. Takrat je bilo namreč težko kupiti karkoli,« priznava Nataša Cernatič. A zgodba turistične kmetije se je vseeno postopoma razvijala naprej in tudi rasla: Rjavčevi so namreč ljudi povabili, naj pridejo raje k njim, kot da bi od hiše do hiše prodajali svojo hrano kot nekoč. »Bili smo ena prvih turističnih kmetij v novogoriški občini,»dodaja Martin Cernatič.

Nikoli jim ni bilo žal, da so se odločili za takšno pot

Po njegovih besedah turistična kmetija stremi k temu, da pridelajo vse, kar potrebujejo za življenje in potrebe svojih gostov. »Torej od njive do krožnika oziroma od hleva do krožnika. Na ta račun je kmetija nekoliko bolj razdrobljena in zahteva več dela, a to smer smo izbrali,« pravi. Kmetija danes obsega 45 hektarjev. Od tega 3,5 hektarja predstavljajo vinograd, 7 hektarjev je travnikov, preostali delež zavzemajo gozd in polja. Gojijo tudi prašiče in govedo, ukvarjajo se z zelenjadarstvom, še zlasti s pridelavo radiča, s katerim je posajenih več hektarjev površin. Prodajajo ga namreč na drobno in na debelo. Imajo pa tudi 60 panjev čebel, kar z drugimi besedami pomeni, da morajo biti tisti, ki živijo na kmetiji Pri Rjavčevih, resnično pridni. Po besedah Martina Cernatiča ima vsak na kmetiji svojo vlogo, vsi pa delajo vse. »A moram povedati, da se nismo zmenili, kdo bo kaj počel, kar samo se je tako obrnilo. Res pa je, da pomagamo drug drugemu in da delamo vsi skupaj,« poudarja. Sam je tako zadolžen za vse, kar se dogaja v hlevih okrog živine, oče Vinko se ukvarja z vinogradništvom, mama Nataša poskrbi za to, da je zadoščeno zahtevam birokracije in zbira naročila za obisk turistične kmetije, žena Sabrina sprejema naročila za zelenjavo in priskoči na pomoč povsod tam, kjer je to potrebno. Pomagajo pa tudi vsi trije Martinovi in Sabrinini sinovi: 13-letni Jakob, 10-Letni Gašper in 8-letni Andrej. »Zelo so pridni pri branju zelenjave, pomagajo tudi v hlevu, najstarejši Jakob pa po malem že vozi tudi traktor,« zadovoljno pove njihov oče Martin. Ko je dela na kmetiji največ, jim pri sezonskih opravilih na pomoč priskočijo še prijatelji in sosedje, pa tudi Sabrinini starši.

Turistična kmetija Pri Rjavčevih za svoje goste vrata odpre ob petkih zvečer ter ob sobotah in nedeljah. »Mislim, da čedalje več ljudi išče dobro, domačo, tradicionalno hrano,« meni Martin Cernatič. Prav takšna je tudi njihova kulinarična ponudba, ki obsega narezke, govejo juho, različne sezonsko obarvane mineštre, njoke, široke rezance z različnimi omakami, svinjske krače, rebrca, klobase, rostbif in prato na žaru, govejo pečenko, najrazličnejše zelenjavne prikuhe, vključno s krompirjem, zeljem, repo, ohrovtom, korenčkom, špinačo, skratka, vsem, kar zraste na njivi, svežo zelenjavo v solatah ter sladice, kjer imajo glavno vlogo orehovi štruklji in palačinke. Ker so v družini kar trije lovci – poleg očeta Vinka in Martina je zeleni druščini zapisana tudi Martinova žena Sabrina – je v ponudbi občasno tudi divjačina. Zadovoljnih jedcev, ki prisegajo na tradicionalno domačo hrano, seveda ne manjka. »Največ naših gostov je Slovencev, nekateri pridejo celo z drugega konca Slovenije, pa čeprav samo na kosilo. A zraven seveda nakupijo še dobrote, ki jih pridelujemo na kmetiji. Po mojih izkušnjah lažje prodajaš viške hrane, če je ponudba čim bolj raznolika,« ocenjuje Sabrina Cernatič. Na turistično kmetijo še vedno zahaja tudi precej Italijanov, tako da dela med vikendi vsekakor ni malo. »To seveda ni delo za osem ur na dan. A ni nama žal, da sva se odločila za to pot. Ne eden in ne drugi nisva nikoli niti pomislila, da bi delala kaj drugega,« se strinjata Martin in Sabrina Cernatič.

Za svoje mesnine imajo že pet znakov kakovosti

Da rodovi Cernatičev svoje delo na kmetiji opravljajo odlično, dokazujejo številna priznanja za njihov med, vino in suhomesnate izdelke, ki jih je že toliko, da jih na stenah nimajo več kam obesiti. Posebno poglavje predstavljajo njihove mesnine. Družina Cernatič se lahko pohvali s kar petimi znaki kakovosti. Do znaka kakovosti seveda ni enostavno priti, saj je treba za ta znak tri leta zapored osvojiti zlato priznanje na ocenjevanju na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, medtem ko priznanja najboljšim podeljujejo vsako leto na Ptuju, v sklopu dogodka Dobrote slovenskih kmetij. Žilico za dobre mesnine imajo v družini očitno v krvi, saj je bil že Martinov nono vaški mesar, zelo pedanten in natančen. Nona, ki je prišla k hiši, je bila v tej dejavnosti tudi zelo dobra - pred leti so v mesariji namreč ženske delale občutno pogosteje kot danes – in tako se je tradicija nadaljevala iz roda v rod. »Narediti dobre mesnine ni lahko. Sam moram ves čas spremljati živali, ki jih hranimo z doma pridelano krmo. Če pa govorimo o posebnostih naših mesnin, naj povem, da so za odlične suhomesnate izdelke po moji oceni bolj primerne stare pasme prašičev, ki rastejo nekoliko bolj počasi od tistih pasem, ki so bile vzgojene v epruvetah. Te stare pasme imajo tudi bolj okusno meso. Sicer pa morajo biti prašiči pri nas stari vsaj eno leto, preden jih zakoljemo. Iz njih nastajajo salame, pancete in pršut, naša posebnost pa so zagotovo rolane pancete s kožo, ki jih je danes na tržišču zelo malo. Narediti takšno mesnino je zelo zahtevno delo, a pri nas delamo mesnine vsi skupaj, starši in stari starši pa so nam bili od vedno zelo dober zgled, kako pripraviti odlične proizvode,« priznava Martin Cernatič.

Ko beseda nanese na to, kako inovativna mora biti danes kmetija, da preživi, odgovarja, da je velik problem čedalje več birokracije, sploh v primerih, ko ima kmetija, kot je Rjavčeva, veliko različnih dejavnosti. »Drugače pa bi rekel, da dobrih proizvodov nikoli ni težko prodati, vsaj naše izkušnje so takšne. Je pa res, da je tradicija kakovosti pri nas že dolgo doma, a jo je vseeno treba držati in ohranjati. Če se kakovost poslabša, se bo kupec hitro usmeril kam drugam,« je prepričan sogovornik. A hrano, ki jo pridelajo pri Cernatičevih, ljudje poiščejo kar sami, zato jim na tržnice sploh ni treba hoditi. »Ugotavljamo, da so kakovostno hrano ljudje pripravljeni odšteti tudi nekoliko več, saj v tem primeru natančno vedo, kaj bodo jedli in kdo je hrano pridelal. Tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, hrano kupujejo v velikih nakupovalnih centrih, kjer pa je kakovost hrane bistveno drugačna,« ocenjuje Martin Cernatič. In kakšni so načrti turistične kmetije Pri Rjavčevih v prihodnje? »V načrtu imamo gradnjo hleva za prašiče, za kar smo se borili 12 let in imeli veliko težav z birokracijo. Upam, da bomo na novi lokaciji prašiče naselili že prihodnje leto. To bo hlev z izpusti, tako da se bodo prašiči lahko gibali zunaj, saj so po naših izkušnjah mesnine veliko boljše, če so živali zunaj. Ko ob kmetiji ne bo več hleva, bi radi uredili še nekaj sob s prenočišči za naše goste. Razmišljamo pa tudi o tem, da bi naša vina v prihodnje stekleničili, a nam časa za uresničitev tega načrta trenutno zmanjkuje. Oče ima namreč vinograd, kjer je velik poudarek namenjen starim sortam. Največ pridelujemo rebule, malvazije in zeleni sauvignon, imamo pa tudi še nekaj pinota, sauvignona in rizlinga. Pred leti smo prešli na nizko vzgojo trt, kar se pozna v boljši kakovosti grozdja in vina. Naša odprta namizna vina so zelo pitna, zato je v prihodnjih načrtih tudi njihovo stekleničenje,« sklene sogovornik.