»Danes je kmetija podjetje. In možnosti sta samo dve: ali rasteš ali propadeš.«

Obiranje oljk je v Vipavski dolini v polnem razmahu, zato smo se tokrat odločili obiskati Kmetijo Kante iz Šempasa, ki si je s svojim kakovostnim oljčnim oljem v zadnjih letih utrla pot med 500 najboljših oljkarjev na svetu. Kot nam je povedal mladi gospodar kmetije Blaž Kante, ki je kmetijo od svojega očeta prevzel letos, bo letošnja letina ena boljših v zadnjih letih, z doslej pobrano količino pridelka pa so zadovoljni, čeprav je izplen nekoliko slabši zaradi nestanovitnega vremena. In kaj je tisto, kar dela njihovo oljčno olje tako cenjeno in prepoznavno v svetu? »Skrivnost uspeha je v tem, da delo opravljaš z dušo. No, potem pa so tu še majhne skrivnosti velikih mojstrov,« malo za šalo in precej zares pove Blaž Kante.

Nekoč vinogradniška kmetija, ki jo je Blažev oče prevzel po tašči leta 2011, je pred dobrim desetletjem doživela postopno transformacijo v oljkarsko. »Leta 2011 smo zasadili prvi večji oljčni kompleks s 500 drevesi. Vinograde smo namreč v tistem času postopoma skrčili, temu pa je najbolj botrovalo dejstvo, da Kmetijska zadruga Vipava ni plačevala za odkupljeno grozdje. Kmetija tako ne bi imela prihodnosti, če ne bi šli v njeno prestrukturiranje, ter posadili oljk. V tem trenutku imamo že 1030 dreves, več kot tretjino pa med sortami predstavlja istrska belica. Po številu dreves ji sledi sorta maurino in nato leccino, leccio del corno, frantoio, buga... Glavnina oljk je zasajena za našo hišo, imamo pa še oljčnika v Oseku in še starejši oljčnik v Stari Gori, ki je v najemu. Za naše oljčnike izbiramo južne lege oziroma lege, ki so čim bolj optimalne. Oljčnik v Šempasu je zasajen v terasah, tudi oljčnika v Oseku imata ugodne južne lege, medtem ko smo pri najemu oljčnika pozorni na to, da je oljčnik mogoče obdelovati strojno « pojasnjuje mladi gospodar Kmetije Kante.

Oljka je kot mama, trta kot ljubica

Na vprašanje, kako zahtevna za gojenje je pravzaprav oljka, odgovarja, da oljka v določeni meri dopušča napake, ki jih je mogoče sanirati. »Oljka je kot mama in nam odpušča grehe, trta pa je kot ljubica – enkrat narediš slabo z njo in ti ne odpusti več,« pove Blaž Kante. Povedano nekoliko drugače: če so drevesa oljk slabo formirana in so bila slabo vzgajana, jih je v določeni obliki in meri še mogoče sanirati. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da z oljkami ni dela. In potem so tu še razni škodljivci, kot sta, denimo oljčna muha in marmorirana smrdljivka. Še zlasti slednja jo je oljkarjem v zadnjem času pošteno zagodla, saj zaradi omenjenega škodljivca prihaja do predčasnega odpadanja plodov. »Zdaj se jo učimo učinkovito odganjati, jo je pa mogoče dobro zatreti,« ugotavlja sogovornik. Z doslej pobrano letino je zadovoljen. Na nekoliko manjši izplen je delno vplivalo nestanovitno vreme, poleg tega pa smo na kmetiji prav letos izvedli tudi obsežne agrotehnične ukrepe za prestrukturiranje dreves. »Drevesa smo močno porezali, kljub temu pa računamo, da bomo pridelali med šestimi in sedmimi tonami oljk. Oljke na kmetiji sicer obiramo ročno, pomagamo si z mrežami in avtomatskimi grabljicami. Res je, da je obiranje oljk fizično naporno, a po drugi strani si je danes na srečo mogoče pri spravilu pridelka pomagati na različne načine,« priznava.

Oljke s Kmetije Kante vozijo na stiskanje v oljarno Santomas v Šmarje pri Kopru, ker jim tam nudijo vrhunsko storitev predelave. »Kakovosti našega oljčnega olja namenjamo velik poudarek. Kot pridelovalci oljk moramo poskrbeti, da imamo zdrave plodove, ki so pravilno obrani, a tudi izbira oljarne v določeni meri vpliva na kvaliteto oljčnega olja,« je trdno prepričan Blaž Kante. Da je Kantetovo oljčno olje resnično vrhunske kakovosti, potrjujejo številna priznanja in nagrade, ki so jih v zadnjih letih osvojili na različnih kontinentih sveta. »Ponosni smo na prav vsa priznanja, ki jih dobimo po svetu. Izpostavim naj uvrstitev med TOP 10 v Dubaju, saj so na tem tekmovanju lahko nastopala le najboljša olja sveta. Letos smo prejeli Platinum plaketo v Berlinu ter zlate medalje IOOC Italy, Tokio (Japonska) in srebrno medaljo Aipo v Veroni,« izpostavlja sogovornik. Najbrž je odveč poudariti, da težav s prodajo oljčnega olja na kmetiji nimajo, si pa ves čas tudi odpirajo nova tržišča po vsej Evropi in celo nekoliko dlje, denimo v Združenih državah Amerike in Kanadi. Včasih se zgodi, da tujci kmetijo obiščejo kot turisti, oljčno olje Kantetovih pa jih tako navduši, da jim ga potem stalno pošiljajo.

V Sloveniji je znanja o oljkarstvu še premalo

Pa je samo z oljčnim oljem danes na kmetiji mogoče preživeti? Blaž Kante na to vprašanje odgovarja pritrdilno. »A ker smo na skrajni severni točki, kjer oljke še uspevajo, je po mojem mnenju dobro imeti še kakšen stranski vir prihodka, če bi morebiti prišla zmrzal. Da nisi ob vse. Če delaš agrotehnične ukrepe prav in imaš na ta račun polne oljčnike, je z oljkami brez dvoma mogoče preživeti,« meni. Kot dodaja, se sam udeležuje številnih izobraževanj v Italiji, da bo pridelek v njihovih oljčnikih v prihodnje lahko še večji. »Računam, da bo v prihodnje v naših oljčnikih 80 odstotkov pridelka na spodnji strani krošnje oziroma na spodnjih treh vejah, pa čeprav bodo drevesa visoka. Pomembni so tudi pravilno gnojenje in drugi agrotehnični ukrepi,« pravi. Kot zatrjuje, v slovenskem oljkarstvu nekatere stvari niso dobro urejene, zato tudi pridelki niso takšni, kot bi si jih želeli. Veliko oljčnikov je bolnih, pešata tudi ustrezna in pravilna zaščita pred škodljivci. »V Sloveniji zelo manjka znanja o oljkarstvu. Potrebovali bi tudi zakon o oljkarstvu, ki bi lahko pomembno prispeval h kakovosti oljčnega olja. Tako bi tudi država vedela, koliko oljčnega olja sploh pridelamo v Sloveniji, pridelovalci pa bi se bolj potrudili pri pridelavi olja, kot se zdaj. Velika težava je, da so oljkarske kmetije v naši državi zelo majhne, zato veliko pridelovalcev ni upravičenih do subvencij. To zagato bi lahko v določeni meri rešil zakon. Po drugi strani pa bi na ta račun lahko zelo dvignili tudi kakovost slovenskega oljčnega olja,« ocenjuje. »Slovenija je sicer znana po dobrem oljčnem olju, a resnično vrhunskih pridelovalcev v državi je zgolj nekaj. Če bi uvedli vse potrebne analize olja, bi šla njegova kvaliteta zagotovo navzgor,« še dodaja Blaž Kante, ki je tudi nacionalni degustator za oljčno olje.

Kupujte pri tistemu, ki mu zaupate

Sam ljudem svetuje, naj oljčno olje kupijo pri kmetu, ki mu zaupajo. »Če ima njegovo olje kakšno opravljeno analizo iz laboratorija, je toliko bolje,« pravi in hkrati izpostavlja, da čim nižja cena ne sme biti merilo pri izbiri. Pa smo potrošniki danes pripravljeni odšteti kašen evro več za dobro oljčno olje? »V Sloveniji je nekaj posameznikov, ki dajo veliko na kakovost olja in so pripravljeni tudi dobro plačati za to, kar pričakujejo. Glavnina kupcev žal ni taka. Popolnoma razumem, da si nekateri ljudje zaradi nižjega življenjskega standarda ne morejo vsega privoščiti. A pri določeni hrani, ki jo na letni ravni ne porabimo ravno veliko – tak primer je tudi oljčno olje – , tista dva evra več velikokrat ni nekaj takega, da si tega ne bi mogli privoščiti. Moje mnenje je, da je lažje prihraniti kje drugje,« razmišlja Blaž Kante. In kako inovativna mora biti danes kmetija, da lahko preživi? »Zelo. V Sloveniji so kmetije zelo majhne in zelo drugačne od kmetij v tujini, ki so praktično multinacionalke. Tam so kmetije resnično ogromne, zato si lahko privoščijo tudi zaposlene in tehnologe. Na slovenski kmetiji pa mora biti njen lastnik vse v enem – agronom, tehnolog, izvajalec del, skladiščnik, celo mehanik, pa tudi komercialist. Težko je iztržiti toliko, kolikor je nekaj vredno, da ne delaš ravno zastonj. Pri veliko živilih je slovenski trg preprosto zasičen, zato je boj za preživetje tudi zelo krut,« ocenjuje.

Med načrti tudi lastna oljarna in namazi iz lešnikov

Na Kmetiji Kante, ki je družinska kmetija, zato za delo poprimejo vsi. »Kmetije danes niso več take, kot smo jih poznali pred leti. Danes je kmetija podjetje. In možnosti sta samo dve – ali rasteš ali propadeš. V kmetijstvu to pomeni rast, sicer svojih ciljev zelo verjetno ne boš dosegel,« verjame Blaž Kante. Ambicij za rast njegove kmetije pa mu zagotovo ne manjka. Tako že načrtuje širitev kmetije, ki naj bi imela v prihodnje okrog 2000 oljk, prav tako bi rad v Šempasu postavil svojo oljarno, kamor bi lahko vozili stiskati oljke tudi drugi pridelovalci. Občutno pa naj bi se v prihodnje povečale tudi površine, na katerih Kantetovi že zdaj gojijo leske. Zdaj te uspevajo na približno hektarju površin, kmalu naj bi se mu pridružil še dodaten hektar, v prihodnje pa naj bi bilo površin z leskami na kmetiji celo več od tistih, kjer zdaj uspevajo oljke. »Poskusil bom zasaditi nove sorte sadik lesk, ki jih doslej v Sloveniji še ni bilo. Mislim, da je to resnično zanimiva priložnost, saj je leske mogoče obdelovati strojno, prav tako kot tudi obirati njene plodove,« poudarja. V Sloveniji je namreč po njegovih besedah z lupinarji, kamor poleg leske štejemo še orehe in kostanj – zasajenih zgolj nekaj več kot 200 hektarjev površin, zato bi bilo gojenje leske zagotovo tržna priložnost. »Prednost leske pa je tudi ta, da gre za živilo, ki ga ni treba prodati takoj, ko ga pobereš. Lahko ga skladiščiš in prodajaš celo leto,« izpostavlja sogovornik. Ki mu, kot priznava, lešniki niso dovolj, ampak razmišlja tudi o njihovi predelavi. »Rad bi pripravljal čokoladno-lešnikove namaze,« nam razkrije svoje ambicije. Če mu jih bo uspelo uresničiti, se bomo h Kantetovim torej hodili tudi sladkati in ne le kupovati odlično oljčno olje.